Na 30 hektarjih je Spreepark, kot se je preimenoval leta 1989, ko se je tudi posodobil in pridobil videz bolj zahodnega zabaviščnega parka, ponujal veliko zabaviščno kolo, vlakec smrti, vikinško ladjo, oder in še vrsto drugih atrakcij, od katerih so bile številne uvožene z Zahoda. Osrednja atrakcija parka je bilo nedvomno zabaviščno kolo, ki so ga oktobra leta 1989, ob 40. obletnici socialistične republike, posodobili na 40 metrov visokega orjaka s 40 kabinami.

Le mesec dni pozneje je padel berlinski zid in z njim tudi število obiskovalcev Spreeparka, saj so nenadoma postali dostopni večji, modernejši zabaviščni parki na zahodni strani. Obisk se je čez noč zmanjšal za tretjino, država pa ni bila več pripravljena kriti izgub in je leta 1991 prodala park zasebnemu vlagatelju z Zahoda, Nortbertu Wittu.

Ta sicer ni imel najboljšega slovesa, kar se tiče zabaviščnih parkov - desetletje pred nakupom Spreeparka je v Hamburgu njegov vrtiljak doživel bližnje srečanje z žerjavom - umrlo je sedem ljudi, 15 jih je bilo poškodovanih v nesreči, ki velja za najhujšo v kakšnem nemškem zabaviščnem parku.

Zahodnjaška preobleka
A Witte in žena Pia sta imela vizijo in izkušnje z vodenjem zabaviščnih parkov, Spreeparku pa sta dodala osrednje jezero, mrežo kanalov in amfiteater z vsakodnevno kaskadersko predstavo. Sledilo je še mestece z Divjega zahoda, angleška vasica in šotor Piccadilly Circus, s čimer je park dokončno dobil povsem zahodnjaško preobleko.

Kljub temu pa obisk nikdar več ni dosegel stanja pred padcem zidu. Witte je za to krivil mestni svet, ki je območje Plänterwalda razglasil za zaščiteno območje, s tem pa Wittu onemogočil gradnjo dodatnih parkirnih mest. V kombinaciji s povišano vstopnino je bilo obiskovalcev samo še manj (s tistih 1,5 milijona je številka padla na 400.000) in od leta 1999 dalje se je park spopadal s hudimi dolgovi, tako da je leta 2001 razglasil bankrot. Revizija je pokazala za 15 milijonov evrov dolgov in porazno stanje vrste atrakcij.

Propad družine Witte
Leta 2002 se je Wittu porodila nora zamisel, da šest svojih najbolj priljubljenih atrakcij (Baby Flight, metulj, leteča preproga, Fun Express, Jet Star in pajek) razstavi, zapakira in v 20 zabojnikih pošlje z ladjo v Peru, kjer naj bi zrasel novi Spreepark. A dolgovi so s tem samo še narasli, načrt pa se je Wittu dokončno sfižil leta 2004, ko so del atrakcij poslali nazaj v Nemčijo, češ da potrebujejo popravilo, cariniki pa so v ogrodju leteče preproge odkrili 167 kilogramov kokaina.

Witta je aretirala berlinska policija, njegovega sina Marcela pa perujska. Witte po odsluženi štiriletni zaporni kazni živi v Berlinu in občasno se še vedno pojavljajo govorice, da si želi še zadnjič poskusiti oživiti stari Spreepark, medtem ko njegov sin Marcel ostaja v enem najstrožjih perujskih zaporov, kjer služi 20-letno zaporno kazen zaradi tihotapljenja mamil.

Žalostna slika
Spreepark danes, 14 let po zaprtju, kaže precej žalostno sliko zarjavelih in okrušenih naprav, ki jih prerašča plevel, med njimi pa se podijo rakuni. Vikinška ladja je nasedla ob obalo, veliki dinozaver je prevrnjen in popisan z grafiti, čolnički v obliki labodov ležijo po podrasti, hiške angleške vasice v tudorskem slogu so zgorele v požaru, ki so ga lani zanetili vandali, vasica z Divjega zahoda se je sesedla v prah, samo še zabaviščno kolo se nekako drži pokonci.

Park je videti kot nekaj iz kakega postapokaliptičnega filma, 40 let stare atrakcije, ki so zabavale množice, zamrznjene v času, ponoči pa ob vetru zlovešče ječijo. Kljub temu pa so Berlinčani še vedno navezani na park, ki ga danes obiskujejo predvsem ob kakšnih priložnostnih predstavah in umetniških performansih.

Tu so denimo snemali zaključni prizor filma Hanna (2011), leta 2013 so v parku nastopili Britanci the xx, lani so tu odvrteli premierno projekcijo novega Planeta opic, za božič pa je pod kolesom potekal tradicionalni božični semenj.

Kakšna prihodnost za park?
Park, ki ga je mesto lani odkupilo nazaj za dva milijona evrov in okoli njega postavilo žičnato ograjo, uživa kultni status med ljubitelji zapuščenih krajev z vsega sveta, ki se zgrinjajo nad Spreepark in uživajo v romantični lepoti propadanja. V eni tistih manj znanih in turistično obleganih atrakcij Berlina. Menda naj bi imele mestne oblasti kar nekaj posluha za to nenavadno atrakcijo, zato je - vsaj za zdaj - še ne nameravajo zravnati z zemljo, da bi tako pridobili zemljišče za novogradnje.

Delno je to tudi pogodbeno pogojeno - v pogodbi, ki so jo leta 1989 podpisali z Wittom, je namreč zapisano, da mora biti zemljišče do leta 2061 v rabi kot zabaviščni ali rekreativni park. Pred leti so bili sicer lastniki zabaviščnega parka Tivoli v Köbenhavnu tik pred tem, da bi se dogovorili za odkup Spreeparka, a so se v zadnjem hipu umaknili, saj niso videli, kako bi lahko park kadar koli še prinašal dobiček.