Da pridete do njega, se je treba precej potruditi. Vodiči ga ne oglašujejo kaj dosti, nanj se večinoma povzpnejo le domačini, ki na njem spuščajo zmaje, pa nekaj zvedavih navdušencev nad zapuščenimi stavbami. Teufelsberg se dviga 120 metrov visoko sredi gozda v Grunewaldu v nekdanjem zahodnem Berlinu. Že sam umetni hrib, brez zapuščene ameriške obveščevalne postaje na vrhu, ima dovolj zanimivo zgodovino.
Nastal je po drugi svetovni vojni s kopičenjem ruševin Berlina - natančneje, 75.000.000 kubičnih metrov (ostanki približno 400.000 stavb) kamenja, opek, železja, betona in drugih odpadlih materialov, ki so jih odvažali v Grunewald naslednjih 20 let, ko so postavljali mesto na noge.
Ruševine so nalagali na vrh nikdar dokončane nacistične vojaške akademije, za katero je naredil načrt Hitlerjev osebni arhitekt (in veleum z ambicioznimi načrti, spremeniti Berlin v veličastno prestolnico nemškega rajha) Albert Speer in za katero so temeljni kamen položili leta 1937, vojna pa je gradnjo ustavila pri 80 odstotkih.

Zavezniške sile so skušale z razstrelivi uničiti akademijo in izbrisati vse sledi nacistične arhitekture, a je bila zgrajena tako trdno, da so bili prisiljeni načrt opustiti in akademijo raje prekriti z ruševinami. Na višku je na dan vozilo v Grunewald po 600 tovornjakov na dan s po 6.800 kubičnimi metri.
Zelene ruševine
"Odpad" so uradno zaprli leta 1972, mestna občina pa se je odločila hrib pozeleniti s travo in grmičevjem. Ob tem je zanimivo, da so ostanke akademije odkrili šele leta 2007, saj so vmes nanjo v Berlinu zbledeli že vsi spomini.
Zdaj zeleni hrib je naglo postal priljubljena izletniška točka Berlinčanov, v 50. in 60. letih so tam celo prirejali smučarske skoke (zapuščeno skakalnico so odstranili leta 1999), pozneje pa tam snemali filme, serije in reklame.
Prestrezanje podatkov iz Vzhodnega bloka
A najbolj je uporabnost Hudičevega hriba prepoznala ameriška varnostna agencija NSA, ki je ugotovila, da se da z vrha Teufelsberga odlično - celo najbolje v celem Berlinu - prisluškovati vojaškemu prometu Sovjetov, Vzhodnih Nemcev in drugih narodov Vzhodnega bloka. Potem ko so leta 1961 na hrib najprej samo namestili mobilne prisluškovalne naprave, je NSA dve leti pozneje tam zgradila eno svojih največjih obveščevalnih postaj, ki naj bi bila del globalne obveščevalne mreže ECHALON. "The Hill", "Hrib", so jo imenovali ameriški vojaki, ki so tam delali vse do padca Vzhodne Nemčije in berlinskega zidu.
Potem so postajo zaprli, opremo odstranili, ostale so le še gole betonske stavbe in bele radarske kupole, ki dajejo zapuščenemu kompleksu samo še dodaten mik. Se pa še vedno širijo zgodbice in urbani miti, povezani s postajo, ki je bila med delovanjem območje najvišjega varovanja in omejitve gibanja. Govorilo se je, da so Američani izkopali jašek naravnost v ruševine nacistične Nemčije pod postajo, a to ni bilo nikdar dokazano. Velika uganka je tudi predor, vdelan v strukturo osrednjega nosilnega stebra. Po eni teoriji je šlo za podzemno pot za pobeg, po drugi oporišče za podmornice.
Praznih rok ostal tudi David Lynch
Zanimanje za skrivnostno stavbo ne pojenja niti danes. V 90. letih, ob gospodarskem razcvetu Berlina, je skupina vlagateljev nekdanjo postajo odkupila od mesta, da bi tam postavila hotel in elitna stanovanja. Obveščevalno postajo bi preuredili v vohunski muzej, a iz teh načrtov nazadnje ni bilo nič. Nekaj časa so nameravali vse skupaj podreti, hrib pa pogozditi, nekaj časa pa stavbo preurediti v spomenik veteranov. Leta 2006 so vrh hriba kategorizirali kot mestni gozd, zato gradnja tam ni več mogoča.
Da pa kraj nedvomno ima svoj zlovešči čar, dokazuje tudi to, da ga je leta 2008 skušal kupiti kultni ameriški režiser David Lynch, ki je hotel skupaj z neko čudaško organizacijo transcendalnih meditantov in jogistov tam zgraditi "Univerzo sreče" s 50 metrov visokim "Stolpom nepremagljivosti". Berlin avtorju Twin Peaksa in Modrega žameta ni dal dovoljenja.
Razgled nad ruševinami
Skratka, ta betonska, megalomanska relikvija hladne vojne je danes velika znamenitost predvsem med alternativnimi turisti (in grafitarji, ki so dodobra porisali vse stene do zadnje). Ti ob prihodu naletijo na zaklenjena glavna vrata, ki jih še vedno varuje varnostnik, območje pa obdano z visoko in med seboj prepleteno žičnato ograjo, v kateri pa se na nekaterih mestih da odkriti luknje, ki so pravzaprav edina možnost, da vstopite v objekt, še vedno kategoriziran kot vojaški. Na mnogih mestih so luknje za silo zakrpane, varnostna služba občasno grozi s policijo, občasno prišlekom pretijo in skušajo od njih zvabiti denar tudi samooklicani čuvaji Teufelsberga.
Ko si enkrat le notri, se ti nenehno zdi, da nekdo za teboj opreza ali pa da te bo zdaj zdaj nekdo spodil ven. Največkrat se izkaže, da so stopinje, ki jih slišiš, le še en "vsiljivec", kot si sam. Platno na kupolah je napol raztrgano in plapola v vetru, plezalke preraščajo stene, izrazi ljubezni, obupanosti, fatalističnosti in glasbene pripadnosti krasijo celotno poslopje.
Ničesar ni, samo temni in zlovešči vhodi v drobovje betonskega kompleksa, goli okvirji, orjaške kupole, prazne pivske steklenice, ostale od najrazličnejših seans na Teufelsbergu, in veličasten razgled na Berlin z osrednje stavbe. Teufelsberg je živi in morda najbolj slikoviti spomenik berlinske zgodovine.