Danes je Goli otok na prvi pogled le še eden izmed vseh hrvaških otokov, ki vedno znova prevzamejo s svojo lepoto in vabijo turiste k počitku in užitku v poldivjini. No, sicer ta poldivjina ne velja več (popolnoma) za sosednji otok Rab, kamor se vsako leto zgrne truma tujcev, ne da bi se zavedali, da so nedaleč stran že kar rajski kotički. Eden izmed teh kotičkov je tudi Goli otok, ki pa na sebi nosi težak pečat zgodovine.

Otok, ki leži v Kvarnerskem zalivu med Rabom in celino, je bil zaradi svoje neprijazne gole narave nenaseljen vse do prve svetovne vojne, ko je tam Avstro-Ogrska zgradila taborišče za ruske zapornike z vzhodnih bojišč. Po drugi svetovni vojni pa so ga jugoslovanske oblasti spremenile v strogi zapor političnih zapornikov. Leta 1948, ko se je Tito s Stalinom ideološko razšel, se je otok prelevil v taborišče za informbirojevce, torej vse tiste, ki so po presoji tedanjih oblasti še vedno "držali" s Stalinom.

Zločince so na predlog Edvarda Kardelja poslali v nemogoče razmere, kjer je pozimi pihala burja, poleti pa žgala vročina. Če se danes ustavite na tem otoku, bo to verjetno enkrat sredi poletja, ko bo neznosno pripekalo. Sprehodili se boste po razpadajočih ostankih glavne hiše nadzornikov, zarjavelih delavnicah in miniaturnih celicah. Nič od vsega tega ni ohranjeno, pravzaprav ob obisku Golega otoka človek dobi občutek, da se je čas ustavil v tistem trenutku, ko so zadnji jetniki leta 1988 zapustili svoje ječe. In prav to je tisto, kar prispeva k jasni predstavi, kako mučno je moralo biti življenje v otoškem taborišču.

L. Š.