Anton se je z bosanskimi planinskimi konji prvič srečal pred 55 leti v Zasavju, ko so blizu njegovega tedanjega doma s temi konji tovorili drva iz težko dostopnih gozdov do doline in reke Save. Konje so takrat uporabljali predvsem kot delovne živali, za prenos tovora, drv, materiala in opreme za postavljanje daljnovodov, za gradnjo in oskrbo planinskih koč, mejnih vojaških objektov in stražnic, pa tudi za druga dela v gozdu in na kmetijah.

Štiri desetletja pozneje je poklicna pot Dolinška pripeljala v Hercegovino, kjer je vodil veliko kmetijsko posestvo v Nevesinju. Tam se je spet srečal z bosanskimi planinskimi konji. Zgolj iz ljubezni do konj in do jahanja je kupil nekaj kobil, že kmalu pa je njihovo število naraslo na nekaj deset konj. Leta 2003 pa je ukvarjanje s konji preseglo okvire ljubiteljske dejavnosti. Anton Dolinšek se je v ergeli (kobilarni) Borike pri Rogatici v Bosni in Hercegovini seznanil z organizirano vzrejo bosanskih planinskih konj, z načinom vodenja rodovniških knjig in rejskim programom, poiskal je razpoložljivo literaturo o konjih, raziskal zgodovino teh konj in navezal stike s priznanimi strokovnjaki s tega področja.

Prišel je do alarmantne ugotovitve, da nekdaj najštevilnejša pasma konj v nekdanji Jugoslaviji in na Balkanu skoraj ne obstaja več. V tedanji Jugoslaviji je bilo več kot 500.000 teh konj, danes jih je v organizirani vzreji v Bosni in Hercegovini, Sloveniji, na Hrvaškem, Srbiji in v Nemčiji samo 154 ter nekaj sto konj v tipu pri kmetih v zakotnih vaseh Bosne in Hercegovine. A tudi tam mladi bežijo v mesta, vasi propadajo in z njimi izginjajo tudi konji.

Omenjali so jih že stari Grki
Bosanski planinski konji so znani že vsaj 2.000 let. Malo je konj s tako dolgo, pestro in pomembno zgodovino. Grki omenjajo te male čvrste konje že v 4. st. pred našim štetjem. Rimljani so podelili Bihaću dovoljenje za trgovanje s temi konji. V srednjem veku so t. i. kiridžije s karavanami konj tovorili blago od Carigrada, takrat Konstatinopolisa, čez Balkan na zahod in sever in celo do Egipta. Tudi Martin Krpan je tihotapil sol na hrbtu bosanske kobilice.

Nepopravljiva škoda bi bilo izgubiti in prepustiti izumrtju to edinstveno vrsto konj, ki je bila nekdaj razširjena in priljubljena v naši nekdanji skupni državi. Bosanski planinski konji so odigrali pomembno vlogo v obeh svetovnih vojnah, s konji so prevažali orožje, strelivo, hrano in drugo opremo. Bosansko planinski konj je bil v prejšnjem stoletju znan in cenjen tudi v Sloveniji, predvsem v hribovskih predelih in za oskrbo planinskih koč v visokogorju. Več desetletij so s temi konji, ki so jim rekli bosančki, oskrbovali Zasavsko kočo na Prehodavcih pod Triglavom, kočo pri Sedmerih jezerih, kočo pod Bogatinom ipd. ter oskrbovali pastirje na planinah. Konji ne onesnažujejo planinskega zraka, ne motijo živali v planinah, z ekološkega vidika jim ni kaj očitati, so tudi turistična zanimivost.

Železni ustroj
Bosanski planinski konji se po mednarodni klasifikaciji uvrščajo v kategorijo ponijev, nekateri jih imenujejo tudi samo planinski konj ali domači konj. Konji so čvrste in čokate telesne zgradbe, težki povprečno od 300 do 350 kg, tako rekoč železnega ustroja in konstrukcije in izjemno močni ter vzdržljivi, odporni proti boleznim ter se znajo odlično prilagoditi podnebnim razmeram območja, kjer živijo. Kobile žrebijo same, brez vsakršne pomoči. Zelo so okretni, previdni in zanesljivi v koraku, tako da se lahko gibajo po najbolj nedostopnih planinskih predelih in nosijo razne vrste tovora in jezdecev. Zelo so učljivi, poslušni, umirjeni, dobrosrčni in brez slabih navad, skromni, kar se hrane in bivanjskih razmer tiče, a temperamentni in ljubeznivi. Vsestransko so uporabni, zaradi svoje velikosti pa so primerni za terensko jahanje in hipoterapijo (fizioterapevtsko zdravljenje s konji) za odrasle, pa tudi za otroke in mladino.

Bosanski planinski konj ima nekoliko ponesrečeno in zgrešeno ime. Pasmo so vzrejali na področju celotne nekdanje Jugoslavije. Kot "našega in avtohtonega" so ga štele vse republike nekdanje Jugoslavije. Sedaj pa daje temu konju pridevnik bosanski neugodno konotacijo, politično označbo in prizvok nečesa manj vrednega in podcenjenega. Dejansko je izvorno območje vzreje pasme bosanski planinski konj območje Bosne in Hercegovine, od tod tudi ime te pasme konjev.

Grozi jim izumrtje
Namesto priznanja za vse, kar so ti konji storili dobrega in koristnega za človeka, grozi konjem izumrtje. Ko je Dolinšek spoznal, kako pomembno vlogo je imel bosanski planinski konj v zgodovini, in se hkrati zavedel, da konju grozi izumrtje, je nemudoma ukrepal. V kraju Nevesinje v Hercegovini je ustanovil kobilarno, ki je štela več kot 30 plemenskih konj in se na vse pretege trudil, da bi spodbudil interes za rejo in zaščito te pasme konj. Kmalu je ugotovil, da na področju Bosne in Hercegovine ni interesa in perspektive za bosanske planinske konje. Najboljša plemenska grla iz kobilarne v Nevesinju je tako prepeljal v Slovenijo, da bi nadaljeval vzrejo in s tem rešil vsaj del dednine. Selitev konj v Slovenijo je naletela na številne birokratske ovire. Izvoz bosanskih planinskih konjev iz Bosne in Hercegovine namreč ni bil dovoljen, tudi EU ni dovoljeval uvoza konj. Kljub velikim težavam je Antonu Dolinšku leta 2008 vendarle uspelo pripeljati iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo prvih deset čistokrvnih avtohtonih bosanskih planinskih konjev v EU z namenom vzreje plemenskih živali.

Dolinšek je bil svoje dni lastnik in direktor uspešnega podjetja. Že pred leti pa sta se z ženo Aline umaknila iz podjetniških krogov in se popolnoma posvetila kmetovanju in vzreji konj. Kupila sta posestvo "Pr Špečkot" v Rtičah pri Podkumu, na 850 m n. m. v. in ustanovila ergelo – kobilarno PLANIDO, kjer danes vzrejata plemenske konje na ekološki način. Na Kumljanskem, kot pravijo krajem pod Kumom, živita Dolinškova skupaj s svojimi konji v sožitju z naravo. Organizirano posestvo, na katerem se vzrejajo in vzgajajo konji, se v Bosni imenuje ergela. Dolinškova kmetija je tudi zunaj slovenskih meja znana pod imenom Ergela bosanskih brdskih konj Planido ali kratko Ergela Planido, Podkum, Rtiče 1. Njihova čreda bosanskih planinskih konj šteje danes skupaj z žrebeti 22 konj. Najstarejši žrebec šteje 6 let, najstarejša kobila pa je stara 11 let.

Konji kot družinski člani
Konji so bili nekdaj člani družine, bili so bitje, ki je z družino delilo dobro in zlo, brez katerega bi bilo življenje teže, komunikacija med oddaljenimi in težko dostopnimi vasmi in preostalim svetom pa skoraj nemogoča. Pri Dolinškovih so konji še vedno družinski člani in ne drzni si izreči na glas bogokletne besede, ali so konji morda namenjeni tudi za zakol. Niso! Seveda niso!

"Do konj se je treba obnašati kot do človeka," je prepričan njihov gospodar, "jih poslušati, se pogovarjati z njimi, jih pohvaliti, pobožati …" Do konjev ima ljubeč in nežen odnos, kakršnega do ljudi dostikrat ni znal vzpostaviti. Ali pa so ga konji v človeškem smislu morda spremenili, na pozitivni način seveda. Našel je svoje zadovoljstvo pod Kumom in uživa v neokrnjeni naravi in delu. Pravzaprav garanju od jutra do večera, kajti takšno posestvo terja res pridne roke, konji pa vsakodnevno oskrbo. Včasih sta z ženo dosti potovala po svetu in uživala v potovanjih, zdaj pa ju ne vleče nikamor, preprosto uživata na svojem domu in delu. S kmetijo imata še velikopotezne načrte.

Dogradila sta skedenj, na katerem lahko prenoči večja skupina ljudi. Na skednju je "konjska soba", prostor, ki je opremljen v bosanskem slogu, s predmeti, bosanskimi preprogami - čilimi in konjsko opremo, ki jo je Anton prinesel iz Hercegovine. Razstavljeni predmeti so vezani na delo in vlogo bosanskega planinskega konja v vsakdanjem življenju in v povezavi z ljudmi. Na drugem skednju imajo etnološko zbirko starega slovenskega kmečkega orodja, opreme in naprav. Dolinšek obiskovalcem z veseljem pokaže mlin na kamne in prikaže mletje žita.

Vabljeni pravi ljubitelji konj
Nekdanja kmetija "Pr Špečkot", danes pa ergela PLANIDO, je torej odprla svoja vrata za ljudi, ki uživajo v miru in stiku z naravo ter imajo radi konje. Njihovi ciljni obiskovalci so predvsem organizirane skupine in zaključene družbe. "Dobrodošli so obiskovalci, ki imajo do konjev in narave spoštljiv odnos. Nezaželeni pa so ljudje, ki mislijo, da lahko z denarjem vse kupijo in da se lahko za nekaj evrov izživljajo nad konji. S takšnimi ljudmi mi pač ni treba imeti (več) opravka," je kratek Dolinšek.

Obiskovalce osupne prizor na čredo igrivih konjev, ki galopirajo po pašniku in razposajeno hrzajo. Konjem se lahko približajo in jih pobožajo. Konji so miroljubni, vzrojiti znajo le zaradi zavisti, če se gospodar preveč posveti samo enemu od njih! Še noben konj ni nikoli nikogar ugriznil, brcnil ali ritnil, vseeno pa previdnost ni odveč, saj je konj živo bitje in vseeno malce nepredvidljiv. Vsak od njih je malce drugačen po značaju, temperamentu, barvi, velikosti. Vsak ima svoje ime: Velež, Tara, Una, Ciklama, Mrkuša …

Med čredo je eden, ki je že na pogled drugačne rasti in barve kot bosanski konji: križana lipicanka. Za lipicanko pove Anton, da je nekoliko ošabna in vzvišena do drugih konj in se vede do njih tako, kot se pač tudi Slovenci pogosto vedemo do Bosancev! Ni ji dobra vsaka hrana, medtem ko so bosanski konji zadovoljni z vsem, kar dobijo. Enega od konj so pred kratkim poslali na šolanje, in ko se je vrnil, ga skupina ni takoj hotela sprejeti vase, hitro namreč osamijo tistega, ki izstopa po drugačnosti!

Ozaveščanje javnosti
Vsi konji so vpisani v matične knjige in imajo zahtevnejše rojstne liste kot ljudje: datum rojstva, matično številko, ime, barvo dlake in vsa znamenja na glavi in po telesu, navedbo staršev oziroma prednikov kar za pet generacij nazaj, številko žiga in mikročipa, ki jih spremlja celo njihovo življenje.

Na ekološki kmetiji "Pr Špečkot" si prizadevajo, da bi čim bolj seznanili širšo domačo in tudi tujo javnost s to prelepo pasmo konj, skrbijo za ohranitev pasme in povečanje števila konj. Konje in kmetijo si lahko obiskovalci ogledajo ob vnaprejšnji prijavi. Kmetija leži na čudovitem kraju v osrčju Slovenije, pod zasavskim Triglavom Kumom, kjer se ob jasnem vremenu vidi skoraj pol Slovenije: na vrhu hriba osamelec Kum, na eno stran Gorjanci, Sljeme nad Zagrebom, na drugo Kočevski rog, notranjski Snežnik, pa spet Julijske Alpe, Triglav …

Na pobudo Dolinška je bilo leta 2010 ustanovljeno Mednarodno združenje rejcev bosanskih planinskih konj, ki ima sedež na Dolinškovi kmetiji. Sprejeli so statut in rejski program za bosanske planinske konje, ki je obvezujoč za vse rejce iz vseh držav, ki želijo tega konja vpisati v rodovniško knjigo. Strokovno delo rejskega programa vodi dr. Matjaž Mesarič. V Sloveniji je trenutno skupaj 18 teh plemenskih konj, v to število so všteti žrebci in kobile.

Najstarejša avtohtona pasma na Balkanu
Pred dnevi pa je na knjižne police prišla čudovita knjiga z naslovom Bosanski planinski konj: Najstarejša avtohtona pasma na Balkanu v izumiranju. Soavtorja knjige sta poleg Dolinška še dr. Mesarič in prof. dr. Peter Dovč, v njej pa so na 320 straneh in 400 fotografijah prikazani zgodovina, vloga, sedanje stanje in najnovejša znanstvena raziskovanja bosanskih planinskih konj. Knjiga je bogato ilustrirana in napisana v slovenskem in angleškem jeziku.

Mogoče pa bodo vse te dejavnosti Dolinška ter drugih sodelavcev pripomogle k temu, da bosanski planinski konj vendarle ne bo izumrl. Aline Dolinšek je ob pogledu na čredo konj, ki so se pasli na njihovi domačiji, spoštljivo dejala: "Ko pogledaš tem konjem v oči, vidiš, da so srečni, ker so na našem posestvu našli nov dom. Ko pa jim pogledaš še globlje v oči, vidiš njihovo zaskrbljenost in strah za preživetje bosanskega planinskega konja."
Staša Lepej Bašelj
Foto: Branko Klančar, Matjaž Mesarič, Anton Dolinšek