Toliko stolpov naj bi se namreč nad toskansko mestece, ki leži na griču, obdanim z oljčnimi nasadi in vinogradi, dvigovalo v srednjem veku. V 12. stoletju je mesto delovalo kot samostojna mestna država in doživelo močan razcvet v naslednjih dveh stoletjih.

Sicer so bile v srednjeveški Italiji takšne citadele nekaj povsem običajnega. Firence naj bi se na primer ponašale s kar 150 takšnimi stolpi. Šlo je za kamnite mestne stanovanjske stolpe, ki so tekmovali s cerkvenimi zvoniki in stolpi mestnih hiš, vpliv italijanskih trgovcev in finančnikov pa je ta arhitekturni tip ponesel tudi v severno Evropo.

Ostanek boja med gvelfi in gibelini
Skupino stolpov, ki so danes že nekakšen zaščitni znak San Giminiana, so prvotno razlagali kot obrambne gradnje in simbole moči plemiških družin, razdeljenih v boju med gvelfi in gibelini, torej s papeževimi pripadniki in cesarjevimi zagovorniki. Odprtine, ki jih najdemo v stenah ohranjenih stolpov, pa naj bi bile namenjene umestitvi posebnih prehodov med stolpi zavezniških družin, ki naj bi ob posebnih nevarnostih omogočali hitre prehode iz enega stolpa v drugega.

Varovanje formule rumene barve
Druga razlaga povezuje stolpe z mestnim gospodarstvom, ki je temeljilo tudi na izdelavi blaga, značilnega predvsem po rumeni žafranasti barvi. Stolpi naj bi bili tudi prostor za sušenje blaga in ga zaščitili pred soncem in prahom, saj na ozkih mestnih ulicah za kaj takega ni bilo prostora. Po tej teoriji naj bi bile stopnice nameščene na zunanji strani stolpov, da so tako pridobili čim več prostora v notranjščini.

V mestu, ki popotniku ponuja zaradi dobre ohranjenosti prav posebno vživetje v duha srednjeveških italijanskih mest, se splača ustaviti še ob Palazzu del Popolo iz 13. oziroma 14. stoletja, katerega stolp ponuja čudovit razgled na mesto, Palazzu del Podesta, ki so ga zgradili v 13. stoletju, zaključuje pa se z 51 metrom visokim stolpom Rognosa, in v cerkvi Sant' Agostina iz 13. stoletja.

C. R.