Majhno mestece na jugu Italije, natančneje dežele Basilicate, je med drugim služilo tudi za kuliso filma Mela Gibsona Kristusov pasijon. Zaradi posbene zgodovine je namreč kraj ohranil podobo starodavnega mesta, ki z lahkoto prepriča, da se nahajamo v času starega Jeruzalema.

In kako je lahko moderno mesto s 60.000 prebivalci še danes videti kot Jeruzalem pred dvema tisočlejema? To je zgodba, ki se vleče vse od prazgodovine. Takrat so namreč prvi prebivalci naselili območje kanjona, ob katerem danes leži Matera, in se naselili v jamah nad njim. Z naraščanjem prebivalstva se je naselbina širila; povečali so jamasta bivališča in začeli kopati kanale in bazene, prek katerih so do bivališč napeljali vodo iz kanjona. Divja narava kanjona pa jim je nudila naravno obrambo pred morebitnimi sovražniki in živalmi.

Življenje v skali
Sčasoma je naselbina narasla v pravo mesto s cestami in cerkvami, ki pa jih niso gradili, ampak prav tako kot svoja bivališča vklesali v živo skalo. Še danes so le pročelja zgrajena iz opek, preostali del bivališč pa pravzaprav predstavlja notranjost hriba. V času srednjega veka je to nenavadno mesto postajalo vse večje, izboljšala pa se je tudi kakovost življenja.

Podoba mesta, kot se je ohranila do danes
Poti med posameznimi bivališči so pogosto speljane kar po strehah, na vrhu hiš pa se nahajajo tudi vrtovi. Z nenehnim naraščanjem prebivalstva je postalo mesto kmalu prenaseljeno, naselje pa je vse do 20. stoletja ostalo takšno kot stoletja nazaj. Poleg prenaslejenosti je velik problem predstavljalo pomanjaknje vode, neučinkovita kanalizacija, kar je prineslo higinekso problematiko, imeli pa so tudi težave s prezračevanjem, saj bivališča niso imela oken, ampak le majhne odprtine, ki so poleti omogočale prijeten hlad, pozimi pa dostop tistih redkih in dragocenih sončnih žarkov.

Pod Unescovo zaščito
V 50. letih 20. stoletja je o Materi pisal Carlo Levi in kmalu je mesto postalo narodna sramota, saj je bila preostala Italija zaprepaščena nad tem, da ljudje še vedno živijo v skalah skupaj s svojo živino. Država je nato ljudi prisilila v izselitev iz mesta in jim v bližini ponudila posvem na novo zgrajena stanovanja. Kljub prvotnemu nasprotovanju jim je prebivalstvo le uspelo izseliti v novejšo mesto in tako je pretežni del Matere naslednja stoletja ostal praktično nenaseljen. V kraj, ki je danes pod zaščito Unesca, se lahko naselijo le tisti, ki si lahko privoščijo vzdrževanje bivališča po natančno določenih predpisih, s katerimi zagotavljajo starodavni videz mesta.

M. K.