Vsak steber križnega hodnika je okrašen z nekoliko drugačnim vzorcem in prav tako drugačnim kapitelom. Foto: RTV SLO/M. K.
Vsak steber križnega hodnika je okrašen z nekoliko drugačnim vzorcem in prav tako drugačnim kapitelom. Foto: RTV SLO/M. K.

In zagotovo se bi marsikdo, ki se je imel priložnost potepati po Siciliji, strinjal, da sodi med najlepše spomenike, ki jih je na tem sredozemskem otoku za seboj pustilo edinstveno prepletanje najrazličnejših kulturnih izročil.

Monreale je mesto, ki se dviguje nad dolino, imenovano La Conca d'oro (Zlata školjka), v kateri leži sam Palermo. Svoje začetke dolguje mesto ustanovitvi benediktinskega samostana v 12. stoletju. Gradnja cerkve se je začela leta 1170 pod normanskim kraljem Viljemom II., leta 1182 pa je bila posvečena Marijinemu vnebovzetju. Še danes je katedrala prava zakladnica srednjeveške umetnosti, ki se začne že pri samem vhodu v cerkev. Ohranilo se je namreč dvoje bronastih vrat, od katerih je prva leta 1186 izdelal Bonanno Pisano, druga pa prav tako 12. stoletju Barisano da Trani. Na vratih številne figure na bronastih reliefih v romanskem slogu pripovedujejo različne zgodbe Svetega pisma.

Biblične zgodbe na zlati preprogi
Glavna vrata popeljejo obiskovalca v triladijsko stebrno baziliko, ki je prekrita z mozaiki, nastalimi med v obdobju 12. in 13. stoletja. Na mozaikih glavne ladje se razprostirajo narativni prizori Stare zaveze od Geneze naprej, v prezbiteriju in prečni ladji pa sledimo zgodbi Nove zaveze, ki jo končuje velika podoba Kristusa v apsidi. Za kar se da razkošno doživetje poskrbi tudi zlato ozadje mozaikov, ki spreminjajo cerkveno površino v pravo pozlačeno preprogo.

Dragulj med križnimi hodniki
Vredno se je sprehoditi tudi okoli katedrale na vzhodno stran cerkve, kjer je apsidalni del prekrit z dvojnimi polkrožnimi loki, ki skupaj ustvarjajo šilaste zaključke, vse skupaj pa popestrijo še majhne rozete z arabskimi vzorci. Kako močen vpliv so imele vzhodne kulture na razvoj umetnosti na Siciliji, je mogoče občutiti tudi ob zagotovo enem najlepših križnih hodnikov. Arhitekturo, ki povezuje samostanke prostore s cerkvijo, obdajajo pari vitkih stebrov, ki so okrašeni z raznobarvnimi arabskimi vzorci in bizantinsko ornamentiko, kronajo pa jih bogati rastlinski in figuralni kapiteli, med katerimi vsak pripoveduje svojo zgodbo.

M. K.