A popotnik, ki prispe do Rta svetega Vincenta (Cabo de São Vicente), razume, zakaj so jo Evropejci nekdaj tako imenovali. Visoki klifi, marsikod previsne stene, mogočni valovi Atlantskega oceana, hladen oceanski veter in brezmejno obzorje na zahodu dajejo občutek, da smo nekje na robu sveta in da je v daljavi le še brezmejna modrina.

Algavre je čudovito raznolika in skrivnostna pokrajina na skrajnem jugu Portugalske, južno od pokrajine Alentejo. Od reke Guadiane, kjer na vzhodu meji s Španijo, sega 150 km proti zahodu do Atlantskega oceana. Proti severu pokrajina polagoma prehaja v gričevnato notranjost, najvišjo točko pa doseže z vrhom Foia (902 m) v hribovju Monchique. Obala je izredno pestra in zanimiva, najbolj turistično privlačna pa je med Albufeiro na vzhodu in Sagresom na zahodu. Tu so mogočni klifi s čudovitimi peščenimi plažami, številne čeri, zalivi in jame.

Podnebje je sredozemsko, čeprav Algavre, tako kot celotna Portugalska, ne leži ob obali Sredozemskega morja. Poletja so izrazito suha, padavine pa pogostejše v hladni polovici leta. Zaradi hladnega vetra, ki piha z Atlantskega oceana in znižuje temperature, lahko govorimo o posebni različici sredozemskega podnebja.

Za sodobni Algavre je značilna zmes arabske in romanske kulture. Za Arabci oziroma Mavri, ki so tu gospodovali več kot pol tisočletja, so v življenju pokrajine ostali globoki sledovi. Ne kažejo se samo v arhitekturi, temveč tudi v kulturi, jeziku in kulinariki, nenazadnje tudi v samem imenu pokrajine. Arhitekturni pečat, ki so ga v Algavru zapustili Mavri, je izredno močan, opazen tako v mestih kot na podeželju.

Veličastne trdnjave v notranjosti kažejo, kakšno moč so imeli Mavri v času, ko so ga zasedli. Mesta ob obali, med katerimi izstopa slikoviti Olhao, dajejo popotniku vtis, da je prišel na severnoafriško obalo.