Santa Justa je lizbonska lepotica, ki vsak dan verjetno dobi prostor na več tisoč fotografskih posnetkih. Foto: RTV SLO
Santa Justa je lizbonska lepotica, ki vsak dan verjetno dobi prostor na več tisoč fotografskih posnetkih. Foto: RTV SLO

Lizbona leži na sedmih gričih, zato v mestu ne manjka strmih ulic in dolgih stopnic. A domačini so se znašli - med opravki po mestu se manj potijo zaradi vzpenjač in dvigal, ki so jih zgradili.

Nekoč je bilo teh "pomočnikov" več, danes so le še štirje, a radi jih imajo Lizbončani, še raje pa vsi, ki so si prišli ogledat portugalsko prestolnico. Najlepše med četverico je dvigalo Santa Justa. Dvigalu Santa Justa, v portugalščini Elevador de Santa Justa, domačini pravijo kar Elevador do Carmo, saj stoji v tistem deli Lizbone, kjer se veliko stvari imenuje Carmo - ulica, samostan, trg, steza ... ime Carmo pa so si nadeli tudi barčki, restavracije, knjigarne ... Marsikdo napačno pomisli, da je Santa Justa nastala po načrtih Francoza Gustava Eiffla. V resnici se je pod načrt podpisal Raul Mesnier de Ponsard, inženir, ki se je v Portu rodil francoskim staršem, njegov vzornik pa ni bil nihče drug kot Eiffel.

Ponsard je bil izbran na natečaju, ki ga je razpisalo mesto konec 19. stoletja, njegove skice pa so oživele leta 1900, ko so Santo Justo začeli graditi. Slovesno odprtje je bilo avgusta 1901. 45 metrov visoko dvigalo ima dve elegantni starinski kabini, v katerih za "red in mir" skrbi osebje Carrisa, prevoznega podjetja, ki ima na skrbi lizbonske tramvaje, avtobuse, vzpenjače in Santo Justo.

Dvigalo Carmo povezuje ulico Santa Justa in višje ležeči trg Largo do Carmo (torej lizbonski četrti Baixa in Chiado), kjer so danes ruševine gotskega samostana Convento do Carmo, v katerem je danes arheološki muzej. Samostan je usoda preizkusila leta 1755, ko je središče Lizbone opustošil močan potres, ki je trajal šest minut. Bil je prvi november, zato so bile cerkve polne ljudi. Streha samostana se je zrušila na množico, skoraj cele so ostale le zunanje stene. Ostanki samostana so bili dolga leta zaprti za ogled, nazadnje med gradnjo podzemne železnice. Od leta 2002 pa je mogoče vstopiti v arheološki muzej.

Danes je neogotsko železno dvigalo Carmo edino preostalo navpično dvigalo v Lizboni. Družbo mu delajo še tri vzpenjače, ki so pravzaprav zelo podobne tramvajem, a premagujejo hude naklone - Elevador da Lavra, Ascensor da Bica in Elevador da Glória, ki ga zdaj obnavljajo.

Dvigalo ima na vrhu tri nadstropja. V najnižjem se ustavi kabina, v srednjem je le ozka razgledna stezica, v najvišjem pa barček z nepogrešljivim avtomatom za stiskanje pomaranč in s stojalom z razglednicami. Foto: RTV SLO
15 metrov dolg železni mostiček, ki ga Lizbončani opisujejo kot viadukt, povezuje vrh dvigala s trgom Carmo in prečka nakupovalno ulico Rua do Carmo. Po Rua do Carmo in Rua Garrett je desetminutni vzpon do trg Carmo zelo zložen. Dvigalo isto višinsko razliko premaga v manj kot minuti. Foto: RTV SLO
Convento do Carmo je trpel večkrat. Najhuje 1. novembra 1755, ko je mesto šest minut stresal potres, za ruševine pa bi bila skoraj usodna tudi gradnja podzemne železnice. Foto: RTV SLO
Z vrha se ponuja krasen pogled na središče Lizbone in na reko Tagus oziroma Tejo, ki na Portugalsko priteče iz Španije. Foto: RTV SLO
Elevador do Carmo Santa Justa zjutraj začne voziti ob sedmih in dela do devetih zvečer. Uporabljajo in ogledujejo si ga predvsem obiskovalci Lizbone, med katerimi je veliko glasnih Nemcev in še bolj glasnih Italijanov. Za vožnjo z dvigalom je potrebna enaka vozovnica kot za vožnjo s tramvajem ali avtobusom. Foto: RTV SLO
Ponsdarov vzornik je bil ... Gustave Eiffel, ki bi bil nanj gotovo ponosen. Ponsardova umetnina je ponoči še lepša kot podnevi. Foto: RTV SLO
Ascensor da Bica je ena od treh vzpenjač v mestu. Ker zmore premagati res hudo strmino, se z njim veliko vozijo starejši Lizbončani, ki se vračajo domov s polnimi vrečkami nakupov. Foto: RTV SLO