Kaj zanimivega lahko nudi kraj sredi Francije, kjer sta mogoče dve osnovni šoli, picerija, kebab, dve večji samopostrežni trgovini, pet bifejev in kavarna ter bazen? Poleg francoskega šarma še priložnost za potep v zgodovino.

Od dvanajstih k tisočim
Cluny, ki je danes le še eno mestece v Burgundiji, je bil namreč v srednjem veku duhovno središče Evrope. V 10. stoletju, ko so se v Krščanski cerkvi pojavile zahteve po reformi meniških redov, je Viljem Prvi, avignonski vojvoda in knez Mâcona, Cerkvi podaril svojo zemljo - tam stoji danes Cluny. Tako se je začela zgodba enega najmočnejših redov v srednjem veku ...

V samostanskem redu benediktincev iz Clunyja je bilo na začetku leta 910 le 12 menihov, v 11. in 12. stoletju pa je zaradi številnih podružnic postal najmočnejši v zahodni Evropi. Segal je namreč od Španije in Italije prek Francije vse do Anglije in združeval 10.000 menihov. Vse podružnice pa so imele posebnost: menihi v njih so bili neposredno podvrženi opatu iz Clunyja in ne predstojniku podružnice.

Zaradi pametne politike opatov je red postal vpliven in seveda bogat, zato se je tudi matična Cerkev v Clunyju stalno širila. Največjo, t. i. Cluny III, kjer je bilo prostora za 1.000 menihov, so začeli graditi leta 1088. Menihu se je namreč v sanjah prikazal Sveti Peter, ki je želel novo cerkev … In kot je običajno, so sanjskemu Petru ugodili.

In kje jo najdete danes?
Cerkev, ki je kasneje slovela kot primer gotske arhitekture, so posvetili leta 1130. Dolga je bila 150 metrov, od tega samo cerkvena ladja 68 metrov. Njen najvišji del je segal 90 metrov visoko, bila je polna stebrov in bogato okrašena v mešanici romanskega in gotskega sloga. Čez pet stoletij so le zgradili tisto, ki jo je prekašala – cerkev Svetega Petra v Rimu. Ta je bila 300 let največja cerkev na svetu, dokler je ni prehitela njena povečana kopija v Yamaossoukreju v Slonokoščeni obali.

Danes pa je od tiste v Clunyju ostal le manjši del - južno krilo prečne ladje. Za lažjo predstavo: to je manj kot desetina cerkve. Po francoski revoluciji je namreč cerkev leta 1798 doživela svoj konec. Opatijo so sicer zaprli že leta 1790, zidake in druge dele stavbe pa so v naslednjih letih uporabili pri gradnji hiš v mestu, zemljo, kjer je stala zgradba, pa počasi razdelili. Prav tako so razdelili bogato knjižnico. V Clunyu je bila nekaj časa namreč najbogatejša knjižnica v Franciji in tudi ena pomembnejših v Evropi.

Menihe so nadomestili študentje
Seveda pa vse ni izgubljeno – na ozemlju, kjer je bil samostan, je danes v njegovih prostorih visoka državna šola za tehnične poklice, ogled muzeja pa vas popelje še v nekdanji samostanski mlin, kjer so razstavljeni deli stebrov in nekaj drugega okrasja iz cerkve. Vodiči vam z veseljem povedo, da je svoje pribežališče v clunyjskem samostanu v 12. stoletju našel tudi slavni in vplivni srednjeveški intelektualec, filozof in menih Peter Abelard, ki je moral zapustiti Pariz in ljubljeno Heloizo.

Tik cerkve se nahaja še nacionalna konjušnica, znotraj ograjenega parka pa tudi nova šolska zgradba in manjše igrišče. Vse to služi duhovnim naslednikom Abelarda – študentom. Okoli 500 - torej jih je za kar desetino prebivalcev mesta - pa jih tu ne le študira, nekateri tu tudi živijo. V pritličju in prvem nadstropju samostanske zgradbe so namreč predavalnice, na podstrešju pa sobe za študente.

Mogoče se boste med sprehodom po samostanskem hodniku spraševali, kje neki so menihi danes. Najbližji cerkveni red je danes v vasici Taizé.