Otočje Svalbard oziroma Špicbergi in sosednji otoki so najbolj severno ležeči naseljeni kraji na Zemlji. Otočje, ki je trikrat večje od Slovenije, leži med 76 in 81 stopinjami severne geografske širine. Ta na prvi pogled neobljudeni košček kopnega so odkrili že Vikingi v 12. stoletju. Na začetku 20. so tam našli velikanske zaloge črnega premoga, ki so privedli do sporov med rudarskimi družbami ter Rusijo in Norveško.

Po mednarodni pogodbi iz leta 1920 so otoki pripadli Norveški, a hkrati so državljani in podjetja iz 41 držav podpisnic pogodbe ostali popolnoma enakopravni. Med podpisnicami je bila tudi Kraljevina SHS, in če bi Slovenija zahtevala nasledstvo pogodbe, bi se lahko Slovenci nemudoma podali na rudarjenje daleč na sever, a tam zdaj kopljejo le Rusi in Norvežani.

Če se nam v Oslu ne uspe prebiti na letalo, nam v poletnih mesecih preostane dvodnevno potovanje z ladjo iz Tromsoja. Ko prispemo v Longyearbyen, barvito glavno mesto, takoj začutimo utrip te rudarske kolonije, mešanica norveščine in ruščine nam zapolnujeta ušesa, brez turistične angleščine pa seveda ne gre.

Obvezno z lovskim orožjem
Na otokih brez dreves, ki jim samo topli Zalivski tok omogoča kolikor toliko znosno podnebje, še posebej izstopa navada oziroma kar lokalni zakon, ki zapoveduje obvezno nošnjo lovskega orožja zunaj naselij zaradi severnih medvedov, ki se vsake toliko časa lotijo tudi človeka.

Tri tisoč Svalbardovcev se ponaša tudi s svetovno rastlinsko semensko banko, ki je še v gradnji. V posebnem tunelu, ki bo jedrsko zaklonišče, naj bi od leta 2007 shranjevali vsa znana semena sveta. Svalbard je s svojimi fjordi in izrednim arktičnim poletjem izredno vabljiv za treking v neokrnjeni naravi, a hkrati velja za izredno drag popotniški izziv.

T. G./RTV SLO