Torcello, ki je bil nekoč tudi najbolj gosto poseljen otok v Beneški republiki, je bil prvi od lagunskih otokov, ki so ga v času poznega rimskega imperija poselili pred barbarskimi ljudstvi umikajoči se Veneti.

V naslednjih nekaj stoletjih je bil otok ob prihodu Frankov in Langobardov nekakšno zatočišče aristokraciji iz zaledja. Med drugim se je sem zatekel sam škof iz Altina. V času, ko se je sedež omenjene škofije prenesel na Torcello, pa je ta dobil na svoja tla relikvije sv. Eliodorja, ki je danes zaščitnik otoka.

Benetke odvzamejo otoku sijaj
Nekdanji sijaj Torcella, ki se je ponašal s številnimi palačami, 12 župnijskimi cerkvami in 16 samostani, je pozneje izničila gradbena dejavnost bogatih Benetk, ki so uporabljale gradbeni material z otoka za svoje veličastne arhitekture.

Majhen otok z velikimi znamenitostmi
Danes se obiskovalci Torcella ustavijo predvsem ob katedrali Santa Maria Assunta, ki je bila ustanovljena leta 639. V njej so se ohranila številna bizantinska dela iz 11. in 12. stoletja, med drugim mozaik Poslednje sodbe. Tistim, ki jih bo pot popeljala na otok, se splača ustaviti še v cerkvi Santa Fosca, ki temelji na tlorisu grškega križa, in v muzeju, ki domuje v dveh palačah iz 14. stoletja, Palazzo dell’Archivio in Palazzo del Consiglio.

Na otoku najdemo tudi starodavni kamniti prestol, ki je poznan kot Atilov prestol, čeprav s hunskim kraljem nima nikakršne povezave in je bil po vsej verjetnosti škofovski prestol. Med znamenitostmi otoka pa velja omeniti še Hudičev most (Ponte del Diavolo).

Hemingwayjev navdih za delo
Če vas vse te znamenitosti ne uspejo prepričati, pa boste morda zaupali enemu od ljubiteljev otoka, Ernestu Hemingwayju, ki je na Torcellu bival leta 1948, in tukaj napisal Čez reko in med drevje.

M. K.