Malteške otoke sestavljajo naseljeni otoki Malta, Gozo in Comino in majhni, nenaseljeni otokčki Cominotto, Fifla in Saint Pauls. Površina vseh meri 316 kvadratnih kilometrov, od tega odpade na Malto 246 in na Gozo 67 kvadratnih kilometrov.

Otoki so najvišji ostanki kopnine, ki je še v ledenih dobah povezovala Sicilijo z Afriko. Apnenčaste vzpetine se dvigajo do okoli 250 m nad morsko gladino (najvišja, imenovana Ta Dmejrek, je visoka 253 m). Sicer so za otoke značilni nizki griči s terasami, na katerih so majhna polja.

Simbol Malte je kamen, saj je večina površja skalnatega. Apnenčaste planote so porasle z borno sušnoljubno vegetacijo. Najbolj vroče je od junija do avgusta, ko se temperature dvignejo do 40 stopinj Celzija, zato ob 14. uri zaprejo vrata večine trgovin in uradov ter počivajo. Poletno vročino blažijo vetrovi, ki pihajo iznad bolj hladnega morja. Povprečna temperatura morske vode presega 25 stopinj Celzija le avgusta in septembra.

2.000 let za prvimi priseljenci so na Malto prijadrali novi naseljenci, ki so poznali svinec. Medtem ko so bili staroselci miroljubni kmetovalci, so bili novi naseljenci bolj bojeviti. Prvotni priseljenci naj bi izumrli zaradi suše, lakote, epidemij in državljanskih vojn.

Feničani, pomorsko ljudstvo z vzhodnega Sredozemlja, so na Malto prispeli okoli leta 850 pred našim štetjem, kar so jim omogočila varna naravna pristanišča. Navezovali so stike z domačini in se z njimi pomešali. Z asimilacijo, ki je trajala več stoletij, se je oblikovalo novo ljudstvo.

Tri punske vojne med Kartažani in Rimljani so trajale več kot 100 let. Takrat sta otoka Malta in Gozo postala del Rimskega imperija in Malti je pripadla pomembna vloga pri nadziranju Sredozemlja.

V 10. stol. so Malteške otoke zasedli Arabci, vendar posledice njihove zasedbe niso ostale tako izrazite kot v deželah severne Afrike. Zgodovinski viri sicer navajajo, da se je tri četrtine Maltežanov izreklo za pripadnike islamske vere, toda očitno le navidezno, saj so našli ostanke ene same mošeje.

Najbolj je na življenje na otokih vplival malteški viteški red. Ne le, da so malteški vitezi povsem spremenili mesto in zgradili mogočno trdnjavo v prestolnici La Valeta, temveč so bili predstraža krščanstva proti osmanskemu cesarstvu. Beli križ na črnih oblačilih je bil prvotno znak skupine, ki se je zavezala varovati bolne romarje v Sveti deželi.

Zaradi strateške lege je bila Malta pomorsko vojaško oporišče Francozov in Britancev. Po prihodu Napoleona (leta 1798) so Maltežani na pomoč poklicali angleško floto. Od sredine 19. stoletja do leta 1964 so bili otoki kolonija Velike Britanije. V drugi polovici 19. stoletja so doživeli hiter razcvet pomorske trgovine in postali zatočišče glavnine britanske mornarice. Z odprtjem Sueškega kanala se je strateški pomen Malte še povečal; dobila je osrednje mesto v Sredozemlju. Med 2. svetovno vojno so otoke močno prizadeli bombni napadi, ki so uničili na tisoče hiš. Malta je neodvisnost znotraj Britanske skupnosti narodov (Commonwealth of Nations) dosegla 21. septembra 1964 in se čez deset let razglasila za republiko.

Leta 1999 je na malteških otokih živelo 381.603 ljudi. Po gostoti naseljenosti spada Malta med najgosteje naseljene države, saj na kvadratnem kilometru živi povprečno 1.300 ljudi. Letna rast prebivalstva znaša 0,5 %. Pričakovana življenjska doba je 77,7 let, 80,2 leti za ženske in 75,4 leta za moške.