Grič, ki se razprostira kakih 140 metrov nad preostalim delom francoske prestolnice, je bil nekoč samostojen kraj. Na hribu so bili posejani številni mlini na veter, ki so kasneje postali zaščitni znak te pariške četrti. V 19. stoletju so se tja zaradi poceni stanovanj in sproščenega načina življenja začeli zatekati številni umetniki. Mlini na veter so kmalu prenehali predelavati hrano, v njih pa so odprli plesišča in točilnice.

Po francosko-pruski vojni od leta 1870 do leta 1871 so se na Montmartre začeli seliti veliki umetniki, kot je Emile Zola. Slavni umetniki so pritegnili tudi manj slavne, ki so na Montmartru prevzeli le način življenja, ne pa tudi umetniškega ustvarjanja.

Montmartre je tako kmalu dobil sloves kraja, kjer je doma razvratno življenje, zaradi boljših cest in prevoza pa je postal Parižanom vedno lažje dostopen. O privlačnih poklicnih plesalkah chahuta, predhodnika kankana, se je razvedelo po vsej Franciji, leta 1890 pa so odprli Moulin Rouge, v katerem je danes kinodvorana. Umetnikom slava Montmartra ni ugajala, zato so se v obdobju 1. svetovne vojne začeli seliti drugam.

Na vrhu Sveto srce
Bazilika Notre Dame du Sacre-Coeur ali Sveto srce je bila zgrajena leta 1910, posvečena pa leta 1919. Stoji na vrhu griča, s katerega se pogled razprostira na ves Pariz. Do Sacre-Coeura se lahko povzpnete peš, po številnih stopnicah, ki so kot del Pariza prikazane v skoraj vseh ameriških filmih, lahko pa se tja odpeljete tudi z vzpenjačo.

Na Montmartru stoji tudi tretja najstarejša cerkev v Parizu. Cerkev svetega Petra je vse, kar je ostalo od benediktinskega samostana, ki je kraljeval na hribu.

Številna pokopališča
O slavnih prebivalcih te pariške četrti pričajo tudi montmartrska pokopališča, na katerih so pokopani skladatelja Delibes in Offenbach, pisatelja Alexander Dumas in Emile Zola. Na Montmartru so svoj čas živeli še Renoitr, Utrillo in Dufy.