Že takrat so se za raznoliko pokrajino z zanimivimi geološkimi pojavi in raznovrstnim rastlinjem začeli zanimati naravoslovci in ljubitelji narave.

Iz Sahare so pripeljali pesek za plaže
Večina plaž je umetna, narejena z dovažanjem in nasipavanjem puščavskega peska (leta 1975 so samo za ureditev znamenite plaže Las Teresitas na severovzhodu Tenerifa s tankerjem iz takratne Španske, zdajšnje Zahodne Sahare pripeljali skoraj 100.000 kubičnih metrov peska) ali z načrtno gradnjo valobranov (špansko barra), ki se zajedajo v morje. Z njimi so na območjih močnejših tokov upočasnili gibanje morja, s čimer so pospešili naplavljanje peska v na novo nastale zalive.

Kanarski otoki so zametke notranje samouprave dobili leta 1912. Leta 1927 so jih razdelili v dve pokrajini: vzhodno Las Palmas z otoki Gran Canaria, Fuerteventura in Lanzarote in glavnim mestom Las Palmas ter zahodno Santa Cruz z otoki Tenerife, La Palma, La Gomera in El Hiero in glavnim mestom Santa Cruz de Tenerife. V novejši španski zgodovini so postali znani, ker je tu general Franco zbral prve čete, ki so se udeležile vojaškega pohoda proti republikanski vladi.

Od 1983 so popolnoma avtonomni
Leta 1983 so otoki postali avtonomni in dobili popolno notranjo samoupravo. Znotraj Evropske unije imajo poseben status, ki jim zagotavlja prodajo neobdavčenega blaga, poceni prodajo pijač in tobaka ter ugodne prodajne cene kmetijskih pridelkov.

Kanarski otoki postajajo čedalje bolj privlačni tudi za bivanje tujcev. Po podatkih notranjega ministrstva jih samo v pokrajini Santa Cruz živi dobrih 23.000 oziroma 3,3 odstotke vsega prebivalstva. Največ je Britancev, Nemcev, Indijcev, Belgijcev in Francozov.