Po legendi naj bi republiko San Marino ustanovil kamnosek sveti Marino z otoka Raba, ki je v 4. stoletju - v času preganjanja kristjanov pod rimskim cesarjem Dioklecijanom - pobegnil na Apeninski polotok, da bi v tamkajšnjih hribih ustanovil skupnost kristjanov.
Obstoj samostojne skupnosti okrog gore Titano je z listinami dokazan od visokega srednjega veka dalje. V 13. stoletju je državica obsegala le ozemlje neposredno okoli mesta San Marino (danes je to glavno mesto te žepne državice) in je bila še precej manjša od današnje.

Meje San Marina enake že več kot pol stoletja
Današnje meje je republika dobila leta 1463, pri tem pa ji je pomagal papež, in sicer za nagrado za sodelovanje v zavezništvu v eni izmed neštetih majhnih vojn tistega časa. Čeprav je Napoleon leta 1797 državici ponudil prijateljstvo in razširitev ozemlja, San Marino te roke ni sprejel. Bržčas je slutil, da bi ponudba lahko prinesla več škode kot koristi in jo je ljubeznivo zavrnil.

Republika je načelno podpirala proces združevanja Italije v 19. stoletju. Državi sta od združitve Italije leta 1861 sklenili več pogodb o prijateljstvu. Nekateri državljani San Marina so na primer sodelovali v prvi svetovni vojni na italijanski strani kot prostovoljci. Med letoma 1923 in 1943 so v San Marinu - podobno kot Italiji - vladali fašisti, vendar kljub agresivni italijanski zunanji politiki ni bilo teženj k aneksiji San Marina. Mussolini se je zadovoljil s tem, da je republiko v hribih z gradnjo železnice do Riminija na jadranski obali tesneje navezal na Italijo. Kljub fašistični vladi je San Marino med drugo svetovno vojno sprejel približno 100.000 beguncev, med njimi tudi Jude.

Italija z republiko dobila samo eno bitko
Po drugi svetovni vojni je bil San Marino prva evropska država, v kateri so leta 1945 preko volitev prišli na oblast komunisti. Med vlado koalicije komunistov in socialistov je prišlo tudi do resne zaostritve odnosov z Italijo. San Marino je namreč uvedel politiko davčnega raja, ki jo je izkoristilo veliko italijanskih družb, odprl igralnico in dovolil civilne poroke za italijanske državljane. Italijanska vlada je zato med letoma 1949 in 1951 zaprla meje s San Marinom za italijanske državljane ter republiki odrekla izplačilo njenega deleža carinskih prihodkov. Po dveh letih zapore je San Marino zahtevam Italije popustil.

Marjetka Nared