To so stari del Splita skupaj z Dioklecijanovo palačo, stari del Dubrovnika, nacionalni park Plitviška jezera, Eufrazijeva bazilika v starem delu Poreča, mesto Trogir in katedrala svetega Jakoba v Šibeniku.
Najprej so bili med Unescove spomenike svetovne dediščine leta 1979 sprejeti Split, Plitvice in Dubrovnik. Leta 1997 sta jima sledila še Poreč in Trogir, tri leta kasneje pa se je spomenikom pod zaščito Unesca pridružil še Šibenik.
Stari del Dubrovnika
Svet je spoznal biser Jadranskega morja, mesto Dubrovnik, kot mesto izjemnih kulturno-zgodovinskih spomenikov, zato je celo staro mestno jedro Unesco leta 1979 in nato še leta 1994 za svetovno dediščino. Mesto samo je postalo pomembno obmorsko središče v 13. stoletju. Kljub temu, da ga je leta 1667 potres hudo prizadel, je mesto ohranilo svoje čudovite gotske, renesančne in baročne cerkve, samostane, palače in fontane. V 90. letih prejšnjega stoletja je bilo mesto v vojni hudo poškodovano, po vojni pa so potekala obnovitvena dela, ki jih je koordiniral Unesco.
Dioklecijanova palača v Splitu
Dioklecijanova palača je bila zgrajena med tretjim in četrtim stoletjem našega štetja. To je najbolje ohranjeno antično delo na ozemlju Hrvaške, palača pa je izdelana iz braškega kamna, v palačo pa so vpeti elementi antične vile in utrjenega dvorca. V stoletjih po izgradnji se je originalni arhitekturni načrt spreminjal. V petem stoletju je palača postala nastanitveni objekt. Konec 19. stoletja je v 280 stanovanjih znotraj palače živelo prek 2.600 ljudi. Še danes obiskovalci z občudovanjem opazujejo lepote Dioklecijanovega muzeja, Jupitrovega hrama, kolonade ob ulicah, zgodnjekrščanske cerkve, romanskih hiš, vrata Andrije Buvine in arhitekturnih del Juraja Dalmatinca. Kleti palače so preurejene v izložbe, odprti trgi pa so postali atraktivna poletna prizorišča za kulturne dogodke.
16 plitviških jezer
Plitviška jezera so najbolj znan narodni park na Hrvaškem, za narodni park so bile razglašene leta 1949, in se uvrščajo med najlepše naravne znamenitosti Evrope. Unesco pa jih je zaradi njihove raznolikosti uvrstil na seznam svetovne naravne dediščine. Narodni park je velik 266 kvadratnih kilometrov in je sestavljen iz 16 terasasto razporejenih jezer, ki so medsebojno povezana s slapovi in kaskadami. Prvo jezero leži na nadmorski višini 636 metrov, zadnje pa se nahaja 8 kilometrov južneje, in sicer na 133 metrih nadmorske višine. Največja globina jezera je 46 metrov, naravni fenomen Plitvic pa je prozorna jezerska voda, saj lahko vidimo v globino preko 8 metrov. V pečinah ob jezeru je skupno 20 špilj, med katerimi so poznane Golubinjača, Mračnjača, Velika pećina in Šupljara.
Bazilika v Poreču
Eufrazijeva bazilika v Poreču velja za najlepši še ohranjeni spomenik zgodnjebizantinske umetnosti na Mediteranu. Nastala je v šestem stoletju za časa škofa Eufrazija. Čeprav je manjša od ostalih, še ohranjenih bazilik iz tega časa, je edinstvena prav zato, ker je edina cerkev te vrste, ki ima popolnoma ohranjeno originalno zgradbo. Glavni objekt sakralnega kompleksa je triladijska bazilika, katere osrednja ladja je širša in višja in je od stranskih ladij ločena z dvemi nizi arkad. Okoli glavnega objekta je bilo kasneje dograjenih več objektov, v 18. stoletju pa je bilo več delov huje poškodovanih. V celoti je bila bazilika obnovljena po II. svetovni vojni. Eufrazijeva bazilika je bogato okrašena z mozaiki v bizantinskem stilu, štukaturami in plastikami.
Trogir - mesto-muzej
Trogir, ki se nahaja 27 kilometrov od Splita, leži ob najožjem delu Trogirskega kanala. Stari del mesta je na otočku in ga s kopnim povezuje kamnit most čez ozek kanal. Z otokom Čiovo, na katerega se širi mestno območje, ga povezuje premičen most. Trogir je zaradi slikovne lege, ohranjene srednjeveške podobe in številnih kulturnih spomenikov je znan kot turistično mesto-muzej. Stari del Trogira na otočku je vpisano v Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.
Katedrala svetega Jakova
Zaenkrat zadnji hrvaški spomenik svetovne dediščine pri Unescu je katedrala svetega Jakova v Šibeniku, ki jo je na seznam Unesco uvrstil zaradi njene velike umetniške vrednosti. Gradnja katedrale, ki je najbolj značilen arhitekturni renesančni spomenik na Hrvaškem, se je začela leta 1431, končala pa se je 105 let kasneje. Katedrala je zgrajena iz apnenca in marmorja z otoka Brača. Nima zvonika, funkcijo le-tega pa je prevzel stolp na bližnjem mestnem obzidju. Da je občudovanja vredna, sta poskrbela dva mojstra. Umetnik Juraj Dalmatinac je pri izgradnji krstilnice spojil gotske in renesančne značilnosti, na zunanjo stran cerkve pa je dal postaviti 72 kamnitih portretov. Mojster Nikola Firentinc je zgradil katedralno kupolo, ki je visoka 38 metrov in je vzor vrhunskega renesančnega stavbarstva.
Ester Snedec
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje