Prvo, kar na britanskih tleh izgine, so dvojezični napisi, ki sicer kraljujejo po Republiki Irski in prebivalce opozarjajo na njihov drugi uradni jezik, keltsko irščino. Zato pa se pojavi značilna angleška arhitektura z rdečo opeko in zašiljenimi strehami.

Ko se voziš proti Londonderryju, vsepovsod bijejo v oči napori prizadevnih narodnjakov, da bi na smerokazih in cestnih oznakah s črno barvo prekrili tisti »London« v imenu. Mesto samo je, mimogrede, nenavadno mračno in neprijazno, ima pa imenitno obzidje, po katerem se lahko sprehodiš in uživaš v razgledu.

Srce Severne Irske pa je Belfast – mesto, ki si ga velja ogledati. Center mesta je urejen in ravno prav velik, da v njem nimaš občutka izgubljenosti; predmestja so siva in ne posebej lepa, zato pa v njih dobiš vtis, da si prišel v najbolj »spolitiziran« kraj pod soncem. Že ko se odpraviš proti kateremu od predelov, te velikanski napis na hišnem pročelju pouči, v čigavo območje, katoliško ali protestantsko, si prišel. Očitno se oblasti v mestu prav nič ne trudijo, da bi spodbudile k nekoliko večji enotnosti.

Ne samo v protestantskih ampak tudi v katoliških predelih so hiše pogosto »okrašene« z grafiti, krasijo jih tudi murali, slikarije, ki predstavljajo simbole, politične voditelje in dogodke, ki nadvse čustveno pozivajo k delovanju. Kljub relativnemu miru zadnjih let je očitno: sloge v teh krajih še nekaj časa ne bo.

E. S.