Med desetimi udeleženci, ki so se podali na 620 kilometrov dolgo pot od Ženevskega jezera do obale Sredozemskega morja, je bila tudi Slovenka, ki živi v Švici – Živa Tavčar. Podvig, ki se je za udeležence končal pred enim letom in iz katerega je nastal dokumentarni film Dolga alpska transverzala, je bil tudi zanjo velik preizkus. "Seveda je vrnitev v resnično življenje popolnoma druga zgodba. Neznanci so po štirih tednih postali neke vrste ekipa, ki drži skupaj v takšnih in drugačnih okoliščinah in ima pred seboj konkreten cilj. Vsi smo vedeli, da moramo priti do konca in si pomagati," je poudarila Tavčarjeva.

Pohodniki so ubirali poti, po katerih so več stoletij potovali trgovci, krošnjarji, vojaki, romarji in celo roparji.

Več besed o pustolovščini smo izmenjali s Tavčarjevo.

Kako se je za vas začela zgodba, ki jo zdaj lahko gledalci spremljajo v obliki dokumentarne nadaljevanke?
Zgodba se je začela s kastingom in intervjujem z realizatorjema oddaje, Benoitem in Pierre-Antoinom.

Kaj vas je prepričalo, da sodelujete v podvigu?
Prepričalo me je to, da je bil izbor nastopajočih izjemno strog in so med 700 kandidati izbrali deset popolnoma različnih osebnosti. Zdelo se mi je super, da grem čez Alpe z ljudmi, ki jih ne poznam. Take priložnosti ne doživiš vsak dan.

In kaj je bila tista glavna motivacija, da niste vrgli puške v koruzo?
"Let it go ..."

Od Ženeve do Nice prek Alp. Prvo vprašanje, ki se ob tem poraja, je, kaj vse ste nosili s seboj v nahrbtniku in koliko je tehtal?
Nahrbtnike smo bili primorani prvi dan razbremeniti in vzeti samo najnujnejše. Kar je bilo preveč, smo dali podporni ekipi, ki smo jo v štirih tednih večkrat srečali. Na ramenih smo imeli približno od 38- do 45-litrske nahrbtnike. Vseh stvari pa smo imeli po dvoje in vsak večer smo prali, kar je bilo umazano.

Koliko ur ste hodili na dan?
Hodili smo odvisno od dneva: okvirno od štiri do 14 ur.

Kako so sploh potekale etape?
Daleč od vsakdanjika. Nič nismo načrtovali, morali smo se prepustili vodniku, da nas je vodil. Samo okvirno smo vedeli, katero etapo hodimo in koliko bo trajalo, da pridemo do naslednjega cilja.

Kdo je narekoval tempo?
Vsak je imel svoj tempo.
Kako drugače ste začeli dojemati veličastnost narave in samih Alp med potjo?
Narava se ves čas spreminja. Okolica Mont Blanca je popolnoma drugačna kot narava okoli Cola de Diable, ki je približno 40 kilometrov stran od Nice. A zadnji dnevi so bili najbolj mrzli in tehnično tudi dokaj zahtevni.
Kako je potekalo snemanje?
Snemalna ekipa – snemalec in snemalec zvoka – je delovala v dveh terminih: ena ekipa je snemala zjutraj in zvečer; druga je bila na terenu in je hodila z nami. Dogajanje je bilo snemano po "občutku".

Koliko časa so vam sledile kamere?
Ves čas.

Kakšna je bila dinamika med udeleženci, ko so kamere ugasnile?
Dinamika se ni spremenila.

Koliko je poleg fizične pripravljenosti na takšni poti pomembna psihična?
Oboje je pomembno. Vendar skupina veliko pomaga.
Kdaj so se "lomili" značaji in odnosi?
Ko so bili udeleženci primorani prebroditi območje udobja, ali ko so se morali prilagoditi, ali pa ko so bili nepripravljeni na vremenske spremembe.

Kakšen je občutek, ko po tednih hoje končno pridete na cilj?
Po štirih tednih hoje smo prišli v Menton, kjer smo se končno lahko vrgli v morje. Plavanje v slani vodi je drugačno kot plavanje v mrzlih gorskih jezerih ... Občutek, da je vsega konec, pa pride potem.

In kako je bil videti naslednji dan – prvi dan, ko pred vami ni bilo nove poti, ki bi jo morali prehoditi?
Veliko laže se je prilagoditi hoji, kot pa iztiriti iz štiritedenskega vsakdanjika, ki ga je zaznamovala hoja. Hoja nam dovoljuje, da se premikamo od točke A do točko B. V mojem vsakdanjiku je ta del nadomeščen s kolesom, ki mi dovoljuje, da se med tema točkama premikam veliko hitreje.

Seveda je vrnitev v resnično življenje popolnoma druga zgodba. Neznanci so po štirih tednih postali neke vrste ekipa, ki drži skupaj v takšnih ali drugačnih razmerah in ima pred seboj konkreten cilj. Vsi smo vedeli, da moramo priti do konca in si pomagati. Ob koncu ni več te napetosti, ni več cilja, je samo prehojena pot in nova izkušnja. Ta pot, sestavljena iz novih izkušenj, je en del posameznikovega življenjskega potovanja in je lahko profesionalno in humanistično zelo bogata.