Obiskovalci se tam še danes spominjajo žalostnih dogodkov iz časov starih Rimljanov, ko so judovski uporniki pred zavojevalci z Apeninov na osamljeni vzpetini sredi puščave našli zadnje zatočišče in bili bitko, v kateri je bilo nemogoče zmagati, do konca. Masada tako ni samo spomenik zgodovinskim dogodkom, ampak predvsem simbol železne volje človeka, ki se ne pusti podrediti tujcu in si raje izbere častno smrt kot podjarmljeno življenje.

Beseda Masada je pravzaprav napačna, a se zaradi tisočletne zakoreninjenosti še vedno uporablja. Pravilneje je govoriti o Metzadi, kar po hebrejsko ne pomeni nič drugega kot utrdba. Najdemo jo judejski puščavi in se razprostira nad Mrtvim morjem. Zaradi specifičnega položaja je dostop do utrdbe težaven, zaradi česar si jo je vladar Herod Veliki leta 37 pr. n. št. izbral za oporišče. Ni izbral slabo, saj obiskovalca po mukotrpnem dostopu na vrhu skalnate vzpetine pozdravi približno 600 krat 300 metrov velika ravna planota, ki ima izvrsten strateški položaj, zato je že takrat služila kot vojaška postojanka.

Rimljani zasužnjili Jude
Po začetku velikega judovskega upora proti Rimljanom leta 66 n. št., ko so bili mnogi prvotni prebivalci teh krajev zasužnjeni in izgnani s svojih domačij, mnogo pa izgnanih iz Jeruzalema in drugih mest, je skupina judovskih upornikov pod vodstvom Elazarja Jairja zavzela utrdbo in v njej ponudila dom mnogim pregnanim družinam. Vendar mir ni trajal dolgo. Guverner judejske province Lucius Flavius Silva je za odročno uporniško naselbino izvedel in jo sklenil uničiti. Kljub močni vojski Rimskega imperija naskok na Masado ni uspel, zato jo je sklenil oblegati. Naokoli je dal zgraditi okope in s tem pretrgal preskrbovalne poti, ki so uporniško skupnost preskrbovale z vodo in hrano.

Zgodovinski viri o močnem odporu upornikov v času obleganja ne poročajo. Za to sta dve teoriji. Po prvi skupnost na Masadi ni imela dovolj opreme, da bi bila zmožna napasti in voditi boj z Rimljani. Po drugi možnosti pa je zviti Lucius Flavius za gradnjo okopov uporabil judovske sužnje, tako da bi uporniki z Masade ob protinapadu najprej zadeli svoje ljudi.

Ostali sta le dve možnosti
Agonija v vroči in neprijazni puščavi je trajala skoraj tri mesece. Izstradani in obnemogli judovski uporniki so sprevideli, da imajo le dve možnosti: da se predajo in odidejo v ponižujoče suženjstvo ali da častno umrejo. Neke noči je Elazar zbral branitelje. Skupaj so se odločili za odhod v smrt. Ker judovska vera samomor prepoveduje, so se odločili, da bodo ubili drug drugega. Več sto ljudi, po nekaterih podatkih skoraj tisoč, se je odločilo umreti. Svoje skromno premoženje je vsak zažgal, da ne bi padlo v roke sovražniku. Nato so izžrebali deset mož, ki so dobili nalogo, da ubijejo vse ostale, nato pa še sebe. Zgodovinske knjige poročajo o strašnih prizorih smrti žena, otrok, celotnih družin.

Ko so Rimljani končno predrli obrambne zidove Masade, so našli le trupla. Vojaška zmaga jim je prinesla moralni poraz.

Vendar po legendah niso umrli vsi uporniki. Elazar je izbral dve ženski s petimi otroki in jih skril v votlino z nalogo, da bosta hranili in razširili spomin na ljudi, ki niso hoteli življenja v suženjstvu pod tiranskim sovražnikom, zato so si raje izbrali smrt v Masadi.

Slovesna prisega pod Masado
Danes je Masada vpisana na seznam Unescove svetovne dediščine in je odprta za turiste. V prvi vrsti pa je to kraj spomina, kjer mladi izraelski naborniki pred odhodom v vojsko svečano obljubijo, da Masada ne bo nikoli več padla.