Če danes pomislimo na Švico, nas prešinejo predvsem podobe smučišč tipa St. Moritz, kjer je mogoče najti vse in še več, temu sledijo švicarska jezera, katerih obale pa so v veliki večini v zasebni lasti, torej neki povprečen obiskovalec nima preveč koristi od njih. Nadalje je tu seveda razbohoteno bankirstvo, bančništvo in finančništvo, zaradi česar ima ta dežela že od nekdaj prizvok blagostanja (je pa treba dodati, da naj bi začetni švicarski kapital izviral iz plenjenj švicarskih vojakov po Rimu tam nekje v srednjem veku). Skratka, Švica danes velja za deželo predvsem prestižnega zimskega turizma.

Narava za blagostanje duše
Kako pa so to deželo sprejemali nekdaj, ko današnje oblike zimske zabave še niso bile tako zelo zanimive? Predvsem so Švico občudovali zaradi njene lepe narave, ki je bilo skozi literarno zgodovino opevana kot ena izmed budilk plemenitih čustev knjižnih junakov. Po drugi strani pa so mnogi pisci Švico zavračali prav zaradi njene goratosti in z njo povezanim vremenom; Rabelais na primer o tem vremenu pravi, da kadar je sneg v gorah, se v dolini "bliska, treska, grom in strela, krotice, bogor granatno rdeče šviga, pa vihar, pa vsi hudiči". Vsekakor ne gre za prijeten opis.

Kjer ni nič zastonj
Svojo turistično ponudbo so Švicarji razvili že zelo zgodaj in tako privabljali mnoge tuje goste, med katerimi pa ni bilo veliko Slovencev. Če površno in hitro preletimo seznam, najdemo med njimi literata Josipa Stritarja, ki je po svojem potovanju leta 1871 tej državi namenil celo nekaj pesnitev. V njih Švico označi za precej pogoltno turistično državo, kjer niti gorska koza ne skače več zastonj, jo pa kljub vsemu odlikuje že omenjena lepa narava, zato pa so Švicarji po Stritarjevem mnenju (no, predvsem Švicarke) toliko bolj grdi. Med preostalimi popotniki, ki so Švici namenili nekaj tiskanje besede, sta še dva duhovnika (Andrej Karlin in Jospi Lavtižar), ki pa sta pretežno protestantsko usmerjeno deželo tehtala skozi oči katoliškega poklica, kar pa ji je bilo vsekakor v manjšo škodo.

Ne le šport
Kakor koli že so videli Švico nekoč, danes je to alpski raj, kjer pa je mogoče najti tudi še vse kaj drugega kot le bele poljane. Recimo pustni karneval v Baslu; največji kulturni dogodek leta v tem mestu, ki je hkrati tudi največji v Švici in privabi množico obiskovalcev. Različne parade se začnejo natanko ob štirih zjutraj in trajajo natanko dvainsedemdeset ur.

L. Š.