Zadnje počivališče množice znanih in manj znanih osebnosti je ena najbolj obiskanih znamenitosti v Parizu. Tja pot zanese vsakega gorečega občudovalca Jima Morrisona, ljubitelji šansonov se poklonijo kraljici te glasbene zvrsti Edith Piaf, knjižni molji ne morejo mimo grobov največjih umetnikov svetovne književnosti Oscarja Wilda, Honoreja de Balzaca, Victorja Hugoja, Molierja, Marcela Prousta in Richarda Wrighta, tu počivajo tudi Auguste Comte, Georges Bizet, Frederic Chopin, Maria Callas, Yves Montand in slikarska uma Camille Pissaro in Modigliani.

Pokopališče je ime dobilo po jezuitskem duhovniku Pèru Françoisu de la Chaisu (1624- 1709), ki je konec 18. stoletja živel na območju pokopališča, kjer so jezuiti vzpostavili svojo rezidenco za počitek in okrevanje. Leta 1804 je Napoleon tam ustanovil pokopališče, saj je v Parizu takrat veljajo, da pokopališča zaradi zdravstvenih in higienskih razlogov ne smejo biti v središču mesta. Poleg Père-Lachaisa na vzhodu, so zunaj meja takratnega Pariza postavili še pokopališče Montmartre na severu, pokopališče Montparnasse na jugu in pokopališče Passy na zahodu mesta.

Pokopališče postalo priljubljeno zaradi slavnih osebnosti
V tistem času je bilo pokopališče občutno predaleč od mestnega središča in je bilo priča le maloštevilnim pogrebnim slovesnostim, zato so mestne oblasti izvedle premišljeno marketinško potezo in na Père-Lachaise preselile posmrtne ostanke La Fontaina, Molierja in nekaterih drugih vplivnih osebnosti. Strategija je imela želeni učinek in ljudje so se začeli dobesedno tepsti, da bi bili pokopani v družbi slavnih in pomembnih osebnosti.

V nekaj letih v začetku 19. stoletja je pokopališče, ki je imelo v začetku le 13 grobnic, postalo zadnje počivališče za več kot 33.000 ljudi. Pokopališče je bilo v letih 1824, 1829, 1832, 1842 in 1850 priča velikih širitev, danes pa je na Père-Lachaisu pokopanih več kot 300.000 ljudi.

Pokop si lahko privoščijo le najpremožnejši
Na največjem pariškem pokopališču so torej pokopani vsi najpomembnejši Francozi zadnjih 200 let, danes pa si pokop na Père-Lachaisu poleg potomcev pomembnejših rodbin lahko privoščijo le petični Parižani in denarja polni Kitajci in Japonci. Ko se sprehajaš po ulicah in avenijah pokopališča, med grobnicami, ki so delo največjih francoskih umetnikov in arhitektov, skoraj nimaš občutka, da si na pokopališču, saj veliki kameni spomeniki ustvarjajo videz kamnite vasice. Ponoči je občutek verjetno veliko bolj strašljiv in takih pogumnežev, ki bi si Père-Lachaise privoščili ponoči, je najbrž bolj malo.

Brina Tomovič