Na poti vidite še delto Neretve in doživite 9 kilometrov Bosne in Hercegovine z Neumom na čelu. Delta Neretve je lepa, še posebej, ko si na cesti, ki se spušča v njo. Znana je tudi po tem, da v njej rastejo agrumi. Zame so bili posebej zanimivi kraji ob reki, kjer imajo hiše namesto garaže z avtomobilom mali pomol in ob njem privezan čoln.

In kmalu po dolini Neretve sledi državna meja. Ima dve vstopni koloni, za tiste, ki vstopajo v Bosno in Hercegovino, in za tranzit, za tiste, ki gredo naprej na Hrvaško.

In ob tranzitu te v senci napol zleknjeni cariniki komaj ošvrknejo s pogledom, kaj šele, da bi pogledali tvoj potni list, ki ga moliš skozi okno počasi se premikajočega avtomobila. In že si v Bosni. Tam, kjer se da dobiti marsikaj. Trgovina s samo piratskimi CD-ji ima na široko odprta vrata. Za drobiž lahko tam kupite vse, od glasbenih CD-jev do igric, enciklopedij. Izvirnika nisem videla. Podobno velja za obleke, več pa niti nisem preverjala. Z avtomobila sem opazila še table, ki vabijo na drugod prepovedane pojedine morskih dateljnov ali po domače prstacov.

Manj turistov, večja pristnost
Otok Korčula nudi vse, kar ponujajo drugi jadranski otoki. Obmorska mesta s hoteli, kjer se je čas ustavil, in tistimi, ki so jih že obnovili. Težko dostopne plaže, ki z lepoto in s samoto poplačajo zoprno pot do njih. Zeleno-modro toplo morje. Številne gostilne z odlično morsko in drugo hrano in slaščičarne s pisanim sladoledom. Morda me je nekoliko presenetilo mesto Blato, ki leži med sedmimi hribi v notranjosti otoka in je precej zeleno in veliko. Sredi mesta je celo čudovit brestov drevored. Edino tam nisem imela občutka, da sem na otoku. Ali pa vsaj, da sem za Hrvaško na enem večjih (17.000 prebivalcev), sicer pa na precej majhnem otoku. Verjetno zato, ker je tam manj turistov in bolj vsakdanje življenje. Blato ima celo tovarno ladijske opreme Radež in manjšo tekstilno tovarno Trikop.

Korčula je dom Marka Pola
Korčula je tipično jadransko mesto, kamor se zvečer hodi na sprehode po rivi s sladoledom v roki in z očmi na preži za vsem, kar se dogaja. Preveriti je treba ljudi, ki sedijo za mizami v restavracijah, kaj se ponuja na stojnicah in v trgovinicah. Prijetne dalmatinske pesmi, ki jih pod arkadami danes te in jutri druge vile poje ena izmed več otoških klap, se k tem opravilom čudovito poda. Če vam od celodnevnega poležavanja na plaži in kopanja ostane še kaj energije, pa si v enem najlepše ohranjenih srednjeveških mest na Mediteranu lahko ogledate katedralo svetega Marka, Gospejino cerkev, mestni muzej, renesančne palače, mestno obzidje in trdnjave, rojstno hišo Marka Pola (da, svetovni popotnik iz 13. stoletja naj bi se rodil na Korčuli) in še kaj.

In ljudje? Domačini so zelo prijazni in odprti. Ko živiš pri njih, ti z veseljem dajo steklenico svojega vina, pršut in radi poklepetajo. Radi tudi pogledajo v tvoj krožnik, kaj kuhaš in ješ. Ko beseda nanese na ribe ali njihovo pripravo, pa z veseljem pokažejo svoje mojstrstvo. Tega, da Slovencev ne bi marali preveč, na Korčuli nisem začutila.

R. D.