Bejrut, umeščen med obalo Sredozemlja in libanonskimi gorami, velja za tipičen primer nasprotij, ki jih popotnik po Bližnjem vzhodu sreča na vsakem koraku. Po eni strani ga označuje njegov prefinjen in svetovljanski značaj, po drugi se vanj mešajo vplivi provincionalizma in nazadnjaštva.

Zdi se, da je čas njegove slave zdavnaj minil. Do leta 1975 so Bejrut označevali kot "Švico bližnjega vzhoda", najbolj zahodno usmerjeno, liberalno in odprto mesto med vsemi arabskimi mesti. Polno je bilo kavarnic, sredozemskega šarma in bližnjevzhodnega trgovskega vrveža, ki so mu značaj vdihnile francoske korenine. Veljal je za središče gospodarskega, kulturnega, družbenega in intelektualnega življenja Arabcev na Bližnjem vzhodu. Tja so se množično zgrinjali bogati Arabci, ki so v Bejrutu našli priložnost za zabavo, naložbe in bančne posle, ki v njihovih domačih državah niso bili možni. Libanonci so priložnost znali izkoristiti; njihova družba je veljala za zelo dobro izobraženo (imajo kar štiri univerze), cenzure medijev ni bilo. Vlagali so v infrastrukturo, spodbujali so turizem.

Uničenje mesta
Potem je prišla 15 let trajajoča državljanska vojna, ki je mesto uničila, tako kot ves Libanon. Družba ni presegla svojih delitev med kristjane in muslimane; streljanje in občasni spopadi so prerasli v bratomorno vojno, ki je nekoč cvetoče mesto potegnilo v kameno dobo – brez delujoče elektrike ali vodovoda, s popolnoma uničenim starim mestnim jedrom in tisoči pregnanih, ločeno na različne versko opredeljene predele z demarkacijskimi črtami, kjer je človek tvegal naboj v glavo, če jih je nepazljivo prekoračil.

Po koncu vojne se Libanonci, ki živijo v državi mešanih religij in ideologij, preteklih nesoglasij niso zmogli ali znali znebiti. Vpliv Sirije in Irana ter z njima težnje po radikalizaciji je ostal, na jugu so se nadaljevali spori z Izraelom, v državi se je krepila militantna organizacija Hezbolah, ki je niti življenja v državi počasi prevzemala v svoje roke. Vlada je bila šibka, Bejrutčani pa so živeli, kakor so v takšnih okoliščinah sploh lahko. Krmarili so med različnimi interesi in glavnemu mestu znova poskušali vdahniti tisto strpno in liberalno čut, ki jo je nekoč že imel.

Optimizem ubijajo delitve
Bejrutčani, ki jih razvaja toplo podnebje, saj temperature podnevi nikoli ne padejo pod 15 stopinj Celzija, so v novo tisočletje želeli vstopiti z optimizmom. Vlagali so v obnovo in preporod gospodarstva; mesto se je širilo in v njem danes živi med 1,5 in 2 milijona ljudi. Ljudje so zgradili moderna poslovna poslopja, široke ceste in udobne vile za bogate. Na drugi strani najdemo revne begunske soseske, kamor so se v času spopadov naselili pregnanci (med njimi je precej Palestincev) ter skvoterji, in ostre delitve mesta na predele, ki pripadajo sunitskim ali šiitskim muslimanom, ter predele, ki pripadajo kristjanom. Vzhodni Bejrut tako pripada vplivni krščanski skupnosti, zahodni pa muslimanom. Nekoč je obstajala celo majhna judovska četrt, ki pa je že davno ni več. Zaradi tega trikotnika nesoglasij pa prave, organizirane obnove presolnica ni doživela.

V Libanonu se je z vzponom Hezbolaha spet začel krepiti ekstremizem, ki ga državi ni uspelo zajeziti kljub resolucijam ZN-a, ki so od nje zahtevale razorožitev paravojaških skupin. Znašla se je v novi vojni Izraela proti Hezbolahu, kjer je znova najbolj nastradalo mesto. Že tako šibki ukrepi za obnovo po državljanski vojni uničenega mesta so se kot že tolikokrat doslej sesuli v prah.

R. S.