V nekdanji sušilnici riža še danes vlada turobno, mučno ozračje. Vse odkar so jo člani Einsatzkommanda Rainhard oktobra 1943 spremenili v zapor, je njeno poslopje zaznamovano. Najprej je bila zbirno mesto za deportacijo v Nemčijo in skladišče za vse predmete, ki so jih odvzeli ujetnikom, a kmalu so v njej zgradili krematorijsko peč in jo spremenili v taborišče. S pomočjo občinskih oblasti so začeli zapirati ljudi in v dveh letih jih je bilo v krematoriju sežganih več tisoč. Ubijali so partizane, Slovence, Hrvate, Furlane, judovske družine iz Trsta, Benetk ter istrskih mest in vasi, italijanske protifašiste in druge nasprotnike režima.

Ko se je bližal konec vojne in je bil nemški poraz vse bližji, so Nemci zažgali tone dokumentov, nato pa razstrelili dimnik, garažo in krematorij. S tem so dokazi o grozotah, ki so se dogajale za zidovi Rižarne, konec aprila 1945 večinoma izginili. Zanimivo je, da so dokumenti o Rižarni izginili tudi iz tržaških arhivov in uradov, saj naj bi po mnenju nekaterih dokazovali vpletenost v vojne grozote več uglednih tržaških družin.

Ostala pa so pretresljiva pričevanja preživelih, napisi na stenah in več kot 3.500 osebnih dokumentov, ki jih sicer natančnim Nemcem ni uspelo zažgati.

Ana Svenšek