eno najboljših restavracij pri nas, vse bolj pa postaja tudi srce družabnega dogajanja v prestolnici.
Vander lahko kaj hitro zgrešiš, če ne veš, kaj iščeš. Hotel je ugnezden na ozki Krojaški ulici, tam nekje med Ljubljanico in Mačkom ter Mestnim trgom, kljub ugodnim cenam izvrstnih in radodarnih kosil pa se ga marsikdo preprosto izogne, saj pravijo, da jih odganja hladen interier geometrijskih oblik in betonskih sten ter pridih "ekskluzivnosti", ki ga daje visoka klientela. Kar je škoda, saj zamujajo veliko.
Ko je Aleksander Vujadinovič lani poleti odprl Vander, mu gospodarske zvezde z naraščajočo krizo v državi, ki kar koli luksuznega pač težko dopušča, niso bile naklonjene. A ambiciozni ekipi z visokoletečimi cilji je nekako uspelo. Njihov prvi cilj je bil postati član prestižnega združenja Design Hotels, kar jim je kot prvemu hotelu v Sloveniji tudi uspelo. Letos aprila pa so se kot edini Slovenci prebili še na prestižni seznam 154 najboljših novih hotelov sveta po izboru revije Conde Nast Traveler.

Večina (60 odstotkov) Vandrovih gostov je iz poslovnega sveta (svetovalci, finančniki, farmacevti …), 40 odstotkov pa je turistov. Več kot 90 odstotkov predstavljajo tujci iz vseh celin, največ pa, seveda, iz Evrope. Vujadinovič pravi, da kar precej gostov prihaja iz kreativnih usmeritev – tu se radi ustavijo oblikovalci, arhitekti, umetniki, tržniki, vrhunski kuharji in vinarji …

"Naša misija je, da soustvarjamo in smo del skupnosti, kjer so dizajn, arhitektura in kultura vir inspiracij za edinstvena doživetja v hotelskih in gostinskih servisih. Zato v času krize samo še bolj vlagamo v razvoj naših storitev, poslušamo goste, prirejamo raznovrstne dogodke s kulturno in gurmansko tematiko, stalno uvajamo novosti … skratka, poskušamo se čim bolj približati našim gostom in seveda upamo, da je naš trud tudi viden in da gost odide ne samo s 'polnim trebuhom', temveč tudi z obilico nepozabnih doživetij in z željo po čimprejšnji vrnitvi," razlaga Vujadinovič za MMC filozofijo Vandra.
Brez varčevanja pri opremi
Hotel s 16 sobami v vijoličasto-modrosivih odtenkih je delo arhitekturnega biroja Sadar+Vuga, ki je interjer obložil z odsevnimi površinami - steklom, zrcali in italijanskim marmorjem v treh odtenkih, s čimer so ustvarili iluzijo prostora. Elementi arhitekture, ki prevladujejo v javnih prostorih, so beton, stekla, naravni les, mozaiki ogledal in kamna, ki prepletajo in združujejo štiri hiše, v katerih je Vander. Sobe so opremljene s pohištvom Moroso by Patricia Urquiola, Little Tulip by Pierre Paulin in Concha Bay, posteljnina je prestižne italijanske znamke Frette, luči Flosove in Foscarinijeve, kopalnica je založena s kozmetiko Molton Brown, minibar pa z lokalnimi specialitetami, od piva Kratochwill in vina Movia do butičnih čokoladnih pralin.
Vander ima še studio za jogo, na terasi z razgledom na staro Ljubljano in Ljubljanski grad pa bazen, ki se "metaforično preliva v Ljubljanico", kot razloži koncept Vujadinovič, in ob katerem so vse poletje potekali Vandrovi "barbecue večeri". Vinska klet je izredno bogato založena, kot se za hotel s francoskim kuharskim mojstrom spodobi, Vandrov bar pa je pogosto središče večernih dogodkov, od predstavitev vinarjev do zasebnih zabav (pred kratkim so eno gostili ob evropskem prvenstvu v košarki).

In njihove ambicije se tu ne ustavljajo – v bližnji prihodnosti načrtujejo širitev na center dobrega počutja na terasi, dodatne prostore za prirejanje dogodkov, povečanje števila sob in razširitev restavracije.
Vrhunska kulinarika izpod francoskih prstov
Vse skupaj bi lahko bilo japijevsko, a daje Vandru dušo chef kuhinje, v Slovenijo uvoženi Benjamin Launay, ki sta ga Vujadinovič in žena Amanda, Avstralka (spoznala sta se nedaleč od današnjega Vandra, pri Mačku) dobila, potem ko je končal svoj staž na nacionalki kot dežurni kuhar v oddaji Kdo pride na večerjo?. Karizmatični chef, sicer Vujadinovičev svak (vse ostane v družini), je tam le s težavo izkoriščal svoj potencial, ko je skušal Anji Tomažin v polomljeni slovenščini dopovedati, kaj čara. V Vandru so besede odveč, saj več kot dovolj zgovorno spregovorijo njegovi krožniki - še posebej ponosen je na žlikrofe po francosko, najboljši primer Launayjevega stapljanja francoske in slovenske kulinarike.

Launay za svoje krožnike uporablja najboljše lokalne sestavine, pri čemer se skušajo čim bolj izogniti uvažanju, ampak promovirati slovensko ("No, camemberta se pač ne da nadomestiti s kakšnim drugim sirom. Camembert je pač camembert!" se nasmeje ob vprašanju, ali pogreša v Sloveniji kakšno sestavino za svoje jedi). Vsi Vandrovi butični kisi (od balzamičnega do figovega), marmelade, konfiti in želeji so izdelani doma, uvoženega ni nič, kupljenega nič. Olivno olje je iz slovenske Istre, žajbljevo olje Vandrovo, pršut od Klinca iz Goriških brd.

Launay svoje ribe dobiva večinoma z Jadrana - dobavitelja ima blizu Benetk, za kake bolj eksotične sorte pa poskrbijo preverjeni dobavitelji. Jagenjčka, Vandrovo že uveljavljeno klasiko, ne uvažajo z Nove Zelandije, ampak je iz Bovca, stegno nato kuhajo počasi, 8 ur na 80 stopinjah Celzija, nato pa ga postrežejo z v ponvi pečenim mladim krompirčkom, česnovo kremo, svežim timijanom, divjo cikorijo in popečenimi jurčki. Divjo cikorijo, regrat in druga divja zelišča in zelenje Launayju dobavljajo njegovi "divji možje iz Podčetrtka", pove ponosno.
Popolna svoboda
"Našemu chefu dajem stoodstotno svobodo, kar je mogoče včasih tudi preveč (smeh), vendar verjamem, da če želiš v tem primeru kuharskega mojstra največ, mu moraš nuditi tudi svobodo in prostor pri ustvarjanju, da svoje kvalitete lahko izrazi v končnih produktih, gurmanskih mojstrovinah," zatrdi Vujadinovič, ko ga vprašam, koliko svobode dobi Launay, glede na to, da vrhunski kuharji, zaposleni v hotelih, pogosto tarnajo prav nad omejenostjo, pomanjkanjem svobode in zapadanjem v neko šablono.
Vander svetovnim kulinaričnim smernicam sledi tudi s cenovno dostopnimi kosili – če cena večernega menija daje jasno vedeti, da "vandranje" vseeno ni poceni, pa že nekaj časa ponujajo kosila za 10 in 12 evrov, ki so, lahko rečemo, v prestolnici brez večje konkurence. Pa vseeno zadržki pri "običajnih smrtnikih", za katere se še vedno zdi, da raje odštejejo dva evra manj za kak McDonaldsov meni, ostajajo.
Vujadinovič priznava, da jim je bil na začetku velik izziv prepričati ljudi, da kakovost ni nujno stvar, ki se je ne da privoščiti, da pa danes z navdušenjem spremljajo svoje goste pri doživljanju in razvajanju brbončic. Vander je bil zraven tudi pri pravkar končanem Tednu restavracij, je eden izmed pokroviteljev Ljubljanskega filmskega festivala, za Martinov teden že oglašujejo poseben Martinov meni z gosko, polnjeno z gosjimi jetri, in moštom, konec novembra bodo ob Slovenskem festivalu vin in kulinarike ponujali meni Teden vin z odojkom in slivami, v pripravi so tudi božično-novoletni meniji.

Kako pa v praksi deluje narodnostna (slovensko-avstralsko-francoska) mešanica ekipe? Direktor trdi, da enkratno: "Skupaj združujemo francosko strast, avstralsko odprtost ter slovensko drznost in vztrajnost. Smo kot kakšen 3D-fusion! Upam, da Vander izraža vse tri primesi in da se ta 3D-efekt odseva tako v kulinariki kot tudi v dizajnu in servisu, ki poudarja osebni pristop do vsake stranke."