Obeta se izjemna sezona, ki jo bodo Fernetichi, družina, ki je zgodbo o San Roccu začela leta 2004 in s tem tlakovala pot ne le istrskemu, ampak hrvaškemu butičnemu turizmu na sploh, rade volje izkoristili. V svojem 1.300 oljk bogatem nasadu namreč pridelujejo belico, pendolino in lečino, sorte, iz katerih delajo svoje oljčno olje.

Tega nato gostom za večerjo postavijo na mizo skupaj s piranskim cvetom - Teo Fernetich, ki skrbi za jedilni list restavracije, ki se redno uvršča med najboljše na Hrvaškem, pravi, da verjame v povezovanje med regijami. Tako vas v sprejemnici hotela pričaka tudi tris Argetinih paštet višje linije, ki so jih izdelali kuharski mojstri San Rocca (Hrvaška), Zemona (Slovenija) in Subide (Italija), literatura o najboljših vinskih kleteh širše regije, pa monografija o Subidi zamejskega Slovenca Joška Sirka, ki se ponaša z eno Michelinovo zvezdico.

Nora ideja rodila uspešno zgodbo
Fernetichi so s podjetništva presedlali na hotelirstvo, ko so podedovali eno najstarejših hiš v Brtonigli – stara gospodarjeva vila je danes restavracija, hlev pa večnamenski prostor. Fernetichi so zagrizli v delo in kompleks skoraj povsem postavili na novo – ostala so le stara kamnita tla, leseni tramovi in del sten. "Izčrpali smo se fizično, psihično in finančno, da smo obnovili vse to," nam razlaga Teova mama Rita Fernetich.

Ko se je hotel pred 12 leti odprl, koncept butičnega turizma v Istri praktično še ni obstajal. To so bila še leta avtokampov, poceni apartmajev in velikih, šablonskih, all-inclusive družinskih hotelov, mnogim se je zdela nora ideja, odpreti butični hotel za nekaj deset dobro situiranih gostov v malo znani vasi dobrih deset kilometrov v notranjosti. To so bili časi pred rovinjskimi petičneži Monte Mulini, Lone in Adriatic, časi pred zgledno obnovljenimi stancijami (posestvi, op. a.) v notranjosti Istre.

Na celem Hrvaškem je bilo takrat vsega 20 hotelov s štirimi zvezdicami, San Rocco, ki je navdih iskal v Toskani in dejansko bolj spominja na italijanske butične gastrohotele kot na hrvaške, pa je nakazal smer, ki jo danes uspešno povzemajo vzdolž celotne obale, pa tudi v notranjosti Istre. Kako se je torej Fernetichem, ki jim najbolj neposredno konkurenco predstavljata luksuzno posestvo Meneghetti in t. i. difuzni hotel La Grisa (oboje v Balah), uspelo obdržati v vrhu in leto za letom osvajati naziv najboljšega malega hotela na Hrvaškem? "Z veliko dela," pravi Ferneticheva. "Težko je doseči neko točko, še težje pa jo je vzdrževati."

Restavracija med najboljšimi v Istri
Kaj dosti se družina, ki jo sestavljajo še pater familias Tulio Fernetich, hčerka Luana in mlajši sin Rocco, ne more pritoževati – njihovih 14 sob je med sezono polno zasedenih, pri čemer so glavni gostje Nemci in Avstrijci, vse več je Američanov, in pa, seveda, Slovencev, ki pa se raje oglasijo pred in po sezoni.

Za San Rocco je pravzaprav jesen prav tako ključna kot poletje, saj zdaj prihajajo gostje zaradi čislanih belih tartufov, ki jih je Teo Fernetich ravno ob našem obisku dodajal jedilniku. Kot predsednik Združenja mladih kuharjev Evrope (Jeunes Restaurateurs d’Europe - JRE) za Hrvaško skuša San Rocco, imenovan za najboljšo hotelsko restavracijo regije Alpe-Adria, vse bolj uveljaviti ne samo kot hotelsko destinacijo, ampak kot gastronomsko, s poudarkom na povzdigovanju lokalnih surovin.

Od dagenj do jastoga
Terasa s svojim razgledom na vrt in bazen, obdan z belim istrskim kamnom, ponuja že pravo romantično kuliso, ki jo dopolnjuje še zvok šansonov, ki se pritajeno razlega vse tja do manjšega nasada oljk. Točaj v kozarce natoči rose penino zamejskega Slovenca Edija Kanteja, za pozdrav iz kuhinje pa postreže sofisticirano različico dagenj na buzari (z burato, paradižnikovim concasejem in granito iz vode od dagenj), s katero skušajo povzdigniti "zapostavljene dagnje", kot razloži Fernetich, ko preveri, če je gostom prijalo.

Morsko-rozejasta špura se nadaljuje z bližnjim Cujem v kozarcu, na krožniku pa kombinacija prestiža (jastog) in "plebejskih" malih rakcev, ki so jih Istrani kot otroci lovili po plaži. Rezultat je izjemen, čeravno za koga morda prepikantni bisque, ki mu eksotično noto dodajata čili in limonina trava.

Med 250 etiketami prevlada Istranov
Pri San Roccu prisegajo na promocijo lokalnih, istrskih vin, zato se ta tudi večinsko pojavljajo v spremljavi degustacijskim menijem. Imajo pa na 250 etiket dolgi karti tudi 20 odstotkov prestižnih tujih etiket (od Slovencev briška trojica Movia, Marjan Simčič, Edi Simčič, pa Mlečnik in zamejci z Radikonom na čelu …), ker se to pač od restavracije takega tipa pričakuje. A mi smo nadaljevali z Istrani.

Degrassijeva bela zvrst Terre Bianche (malvazija, chardonnay, sauvignon blanc, viognier) je lepo pospremil slovite špagete iz Gargana iz trde pšenice, ki so se kopali v krasno morski omaki iz kanoč in morskih ježkov, vse skupaj pa sta dopolnjevala sveža bazilika in domača botarga.

Od Kabole tokrat ni bila na sporedu malvazija, njihovo paradno vino, ampak rose, ki pa je šel zelo lepo s Fernetichevo različico morda najbolj vseprisotne jadranske klasike – lignjev z majonezo. A pri San Roccu iz (jadranskih) lignjev naredijo klobasice, jih kuhajo v sous vidu,nato pa popečejo v črnem kruhu (kruhova sredica s sipinim črnilom), majoneza pa je iz olivnega olja in drobnjaka. Barvo krožniku (in malce širine) pa dodata še pire iz buče in pire iz pese.

Roxanich in tartuf
Prav dosti oranžarjev na Hrvaškem in v Istri ni, je pa eden boljših prav gotovo Roxanicheva Ines u bijelom (zvrst kar sedmih sort, s trimesečno maceracijo in tremi leti v hrastovih sodih). Ta se je izkazala za nadvse primerno ob konkretnem, bogatem krožniku, ki postavi na ogled (in pokušino) tartufe v vsej svoji veličini – krompir pečejo v soli, ga napolnijo z rumenjakom in pirejem iz belih tartufov, nato pa vse skupaj pokrijejo kot jurčka s krompirjevim čepom. Jed, ki povezuje hrvaškega predsednika JRE-ja s slovenskim, Urošem Fakučemiz Dama, kjer strežejo podobno zadevščino.

Rdeče barve je tokrat zastopala Matoševićeva grimalda (zvrst merlota in terana), ki je pospremila res dober svinjski flan, ki so ga pri San Roccu najprej 24 ur marinirali, ga nato pekli 5-6 ur na 90 stopinj, potem pa mu odstranili kosti in ga panirali v pistaciji.
Usta je čistil sorbet iz jabolka in hišnega vinskega kisa - variacija klasičnega Sirkovega sorbeta iz Subide, le da mu tu za igro dodajo sladkorno pokalico. Konec ni bil presladek – elegantno jogurtovo-limonino-vinsko sladico je finiširala Kozlovićeva grappa.

Ob glavni restavraciji še picerija
Tovrstni degustacijski meniji pri San Roccu nikdar niso bili ravno ljudskih cen, imajo pa Fernetichi le nekaj deset metrov višje, na glavnem trgu Brtonigle, precej manj formalno obedovalnico in picerijo Primizio. Tu nas namesto šansonov pričakajo Gunsi, na vratih visi izvesek, da ponujajo istrsko govedo (boškarina), iz kuhinje pa prihaja prijeten vonj po golažu, ki ga strežejo s fužiji, pljukanci ali njoki. V neprevzetni gostilnici strežejo samo lokalno (vključno z vini) in, bolj ali manj, samo meso.

Naj si bo San Rocco še tako eliten kotiček, lokalna vinska klet Veralda pa po Decanterjevih ocenah ponosna imetnica najboljšega rdečega vina na svetu (Istrian, 2015), Brtonigla z njima ni postala elitistična, ampak lahko resnično uporablja slogan "Istra, kot je nekoč bila". Še vedno imajo stari lokalni "market", katerega obledelo fasado prerašča glicinija, nasproti se na jesenskem soncu na kamniti klopci grejejo starčki, iz vinogradov pa od nekod zavije z grozdjem poln traktor. Vas, kjer je zgodovina vrezana v kamen. Vsak del pročelja, ki odpade, razkrije pod seboj del zgodovine – najpogosteje italijanski napis, saj ima kar 30 odstotkov prebivalstva italijansko poreklo.

Istra nič več (samo) obalna destinacija
Fernetiche nikdar ni motilo, da vas ne leži ob obali, saj pravijo, da gostje ne prihajajo več v Istro samo zaradi morja, ampak so vse bolj razgledani, vse več jih zanima in za svoj istrski oddih iščejo gastronomijo in bogato, doživeto ponudbo. Brtonigla sicer še ni postala tako ciljna destinacija za petične turiste, kot si je Tulio Fernetich že dolgo nazaj zadal, ima pa vsaj eno-gastronomske ponudbe nedvomno več kot marsikatero obalno mestece, kjer prevladuje pica-pomfri-kalamari šablona.

Poleg Veralde imajo v Brtonigli svoj sedež še vinarji Cattunar, Cappo, Novacco in drugi, poleg v San Roccu in Primizii pa se lahko več kot izvrstno okrepčate še v konobah Morgan, Astarea in Šantić.