Mizasta gora, ki jo z vseh strani obdajajo 400 metrov visoke pečine in njen najvišji del leži na 2810 metrih nadmorske višine, se dviga na tromeji med Venezuelo, Brazilijo in Gvajano. Največji del pripada Venezueli, ki v njej vidi enega od obetov za svojo pešajočo turistično industrijo, a vse več turistov predstavlja tudi grožnjo za krhek ekosistem.

V preteklosti je bila Roraima dostopna le Indijancem Pemono, za katere je gora sveti kraj. V njihovem jeziku mizaste gore, kot je ta, imenujejo "tepui", kar bi po naše pomenilo "hiša bogov", poleg tega pa so prepričani, da je vrh teh gora prebivališče duhov njihovih prednikov in bi se je morali zato živi izogibati.

Duhovi prednikov danes zagotovo nimajo miru, saj se na goro vsako leto povzpne vse več avantur in neokrnjene narave željnih turistov. Če jih je bilo še ne pred nekaj leti po nekaj sto na leto, jih danes že štejejo v tisočih.

"Včasih je bilo precej bolj samotno in negostoljubno," pove 59-letni lokalni vodič Felix Medina, ki turiste spremlja na goro že več kot desetletje. "Še vedno mi je všeč, a vseeno je preveč ljudi," pripoveduje in prizna, da zna biti kakšen dan tudi precej kaotično. Vrhunec obiskov je za božične in velikonočne praznike, ko je vrh gore posejan s šotori in se je treba malce potruditi, da najdeš prostor za svoje bivališče. Nekdanji mir in samoto je nadomestil vrvež ljudi.

Premožnejši in tisti, ki ne zmorejo tridnevnega pohoda skozi savano, prek rek, mimo slapov in hoje po ozki stezi do vrha, se lahko tja pripeljejo kar s helikopterjem, nad čimer so najbolj navdušeni predvsem Japonci. "Gre za eksotični in oddaljeni kraj, kar ga dela zelo dragega in zelo privlačnega," je svojo izkušnjo z goro opisal 68-letni upokojeni japonski diplomat Edo Muneo, ki je moral tako kot njegovi rojaki pred odhodom iz domovine in vzponom oziroma poletom na Roraimo opraviti fizične teste.

Raj za ljubitelje narave
Prvi evropski raziskovalci so goro opisali že konec 16. stoletja, med najbolj znanimi pa sta bila Britanca Everard Ferdinand im Thurn in Harry Perkins, ki sta sredi 19. stoletja odkrivala živalstvo in rastlinstvo na skoraj nedotaknjenem območju Roraime. Prav onadva sta navdihnila britanskega pisatelja Arthur Conan Doyle za roman Izgubljeni svet, ki ga je napisal leta 1912 in v katerem opisuje soočenje skupine raziskovalcev z dinozavri v fantazijski pokrajini.

Roraima se ponaša z nekaj edinstvenimi živalskimi in rastlinskimi vrstami, ki so se prilagodile na skoraj vsakodnevno deževje čez vse leto in življenje v meglicah, v katere je pogosto ovit vrh gore. Samo tukaj lahko naletimo na posebno vrsto črnih žab (Oreophrynella quelchii), poleg tega pa med drugim še na pisane kačje pastirje in tarantele.Od flore turiste spremljajo mesojede rastline, zvončnice in rapatajevke. Še posebej bo obisk gore razveselil ljubitelje ptic, saj je pravi ornitološki raj.

Da bi ohranili to naravno pestrost, se nekateri zavzemajo za skupno srečanje vladnih predstavnikov, turističnih operaterjev in indijanskih voditeljev, na katerem bi se dogovorili o omejitvi števila obiskovalcev na gori, pri čemer bi najbolj goreči okoljevarstveniki radi videli, da bi vsak dan obisk dovolili le nekaj deset turistom. Hkrati bi določili jasna in stroga pravila o obnašanju obiskovalcev, ki bi morali z gore odnesti prav vsak košček smeti in tako poskrbeti, da bo naravno okolje Roraime ostalo neokrnjeno tudi za prihodnje generacije.