Prvič naj bi palčka neki tamkajšnji lončar pričaral leta 1880, kmalu so mu v želji po zaslužku sledili še drugi mojstri te obrti in priljubljenost teh figur, visokih med 30 in 60 cm, se je v deželi, kjer sta brata Grimm ustvarila Sneguljčico in sedem palčkov, hitro širila.

Eden izmed pionirjev izdelave palčkov je bil tudi dedek Reinharda Griebla. Ta še danes vodi delavnico palčkov, o svojih stvaritvah pa pove: "S svojimi rdečimi čepicami, ročnimi svetilkami in samokolnicami ter košarami na hrbtu sledijo podobi rudarjev, ki so nekoč delali v tej regiji. Hkrati pa so dovolj drobni, da se prerijejo skozi vsak rudniški rov, in vedno polni veselja do življenja."

Kot je Griebel pred dobrim desetletjem povedal v pogovoru za Deutsche Welle, je vladavina palčkov najnižjo točko dosegla v času komunistične prevlade v Vzhodnji Nemčiji, ko so bili celo prepovedani, saj so veljali za simbol kapitalizma, a so jih hkrati vseeno veselo izvažali na zahod.

Odkar so zaprli rudnike, pa so prav palčki tisto, kar poganja vaško gospodarstvo. Kot kaže, se jim slabih časov ni treba bati, saj naj bi samo v Nemčiji vrtove krasilo (ali kazilo, odvisno, v katerem taboru ste) 18 milijonov vrtnih palčkov.

Kar nekaj, v času prej omenjenega pogovora jih je bilo 30, jih ima Reinhard na svojem vrtu, med njimi seveda nobenega plastičnega ponaredka ‒ tiste naravnost prezira. Skupaj z ženo Iris in pomočniki vsako od igrivih figuric izdelajo in poslikajo ročno, vsakega izmed palčkov tudi poimenujejo, denimo Herbert, Martin, Benno in August. Kot pravi Reinhard, lahko že po njihovih obrazih, višini ali dejavnosti ‒ nekateri ribarijo, drugi spijo ali igrajo karte ‒ ugotovi, kateri seriji pripada kateri palček.

Med najbolje prodajanimi stvaritvami iz Reinhardove delavnice je "voajerski palček" z daljnogledom, prislonjenim na oči, in spuščenimi hlačami, cene za palčka v ustaljeni velikosti okrog 30 cm se gibljejo med 20 in 30 evri.