V tistem času ni bilo tako enostavno spakirati kovčkov in oditi. Svet jo je vznemirjal, vabil, izzival in želela ga je raziskati, doživeti čim več čudovitih izkušenj. Ni veliko pomišljala - ko se ji je ponudila prva priložnost, je odšla v Avstralijo.

Danes bi o njej lahko posneli filmsko pripoved. Živela je z avstralskimi domorodci, aborigini, bila aktivistka, poleg tega pa je tudi strastna popotnica – prepotovala je ves svet - in prav tako strastna ljubiteljska slikarka.

Morda bi zgodbo o njej začeli v Avstraliji, kamor je stopila z ladje in kjer je živela, dokler se ni dokončno in usodno zaljubila v Tasmanijo. Ta avstralski otok je postal njen drugi dom. Tudi zato, ker jo tamkajšnja narava spominja na modro zeleno Sočo in hriboviti svet ob njej. Ko se je srečala z domorodci Palava, je videla, da se jim dela strašanska krivica. V dno duše jo je pretresel dogodek, ko se s prijateljem ni mogla udeležiti gledališke predstave. Domorodcem je bil vstop prepovedan.

"To so zlati in dobri ljudje, njihova kultura je ena najstarejših na svetu. Evropejci pa so prišli k njim in jim rekli: Mi vas bomo civilizirali! Ma, čakajte malo, sem si mislila … Ko sem šla živet k njim in se naučila njihove zgodovine, kulture in umetnosti, so mi dejali, naj grem v šolo in pripovedujem mladini o njih. In sem šla, ampak samo zato, ker so me oni prosili. Na koncu pa mi je bilo v veliko zadoščenje. Zato so me tudi posvojili in mi dali aboriginsko ime - Narigin. To pomeni jutranja zvezda. Zelo sem ponosna na svoje aboriginsko ime," razlaga.

Preprečila gradnjo hidroelektrarne
Anka je bila v 80. letih prejšnjega stoletja aktivistka. Pomembno vlogo je skupaj z Zelenimi Tasmanije odigrala v boju proti gradnji hidroelektrarn, ki naj bi jih postavili sredi tasmanske džungle in na sotočju rek Gordon in Franklin. Njihov boj je trajal skoraj dve leti.

"Šla sem v Tasmanijo in si jo ogledala. In ko sem videla to čudovito nedotaknjeno naravo, pragozdove, tako vse sveže, sem se zaljubila v otok in si mislila: 'To se ne sme zgoditi.' Podjetja naj bi tam zgradila štiri jezove, uničila džunglo, pristni svet in čisto vodo. Se pravi, da bi bil ves ta nedotaknjeni svet uničen. Tja so že prišli buldožerji, tovornjaki. Nekateri aktivisti so se privezali nanje … No, zahvaljujoč temu boju imamo zdaj enkratni naravni turizem. Sto tisoče ljudi na leto pride sem in samo gledajo, uživajo in si napolnijo dušo s to čistočo in pristnostjo narave."

Otok Tasmanija je najmanjša avstralska zvezna država. Leži 200 kilometrov južno od avstralske celine. Skoraj polovica otoka je zaščitena kot narodni park in posejana s kraji, ki so zaščiteni z znakom svetovne dediščine.

Poleg lepih plaž in s snegom prekritega gorovja se po otoku vijejo reke, o katerih je pripovedovala Anka Makovec, med njimi pa so tudi pragozdovi. Zaradi neokrnjene in divje narave, edinstvene flore in favne je Tasmanija privlačen raj za popotnike. Po nekaterih podatkih ima ta avstralska zvezna država celo najčistejši zrak na svetu.
Prispevek v celoti lahko poslušate v spodnje posnetku.

Nataša Uršič, Radio Koper