Že takrat pa ji je bilo jasno, da Nova Zelandija skoraj zagotovo ne bo njena zadnja postaja. Hodila je po ledenikih, vulkanih, fjordih, skakala z letal, v naravi se je učila preživetja, v naravnem okolju opazovala pingvine, tjulnje in ptice, se potapljala ter plavala z delfini in kiti. Za pot si je sproti služila tudi s priložnostnimi deli, največkrat kot prostovoljka v zameno za hrano in streho nad glavo. Srečevala se je z različnimi ljudstvi po državah Oceanije. Na svoji poti je delala intervjuje ter s kamero in fotoaparatom beležila zanimive zgodbe. V Sloveniji bo le še približno dva meseca. Nato se odpravlja naprej. Najprej v jugovzhodno Azijo in potem kdo ve kam vse.

Gore do morja in rdeči kiviji
Prvih deset ur poleta je bilo proti Tajvanu, kjer se je začela nova življenjska avantura. Že na letališču v Tajpeju, ko je čakala na naslednje letalo, se je odpravila spoznavat mesto. Predhodno se je prek Couchsurfinga dogovorila z domačinom, da ji vse razkaže in jo seznani z lokalno kulturo in kulinariko. Podobno se je zgodilo tudi po naslednjem poletu. Pristala je v Aucklandu in na letališču jo je našel novi prijatelj: "Couchsurfing je skupnost na spletu, podobna kot Facebook, a je namenjena popotnikom, da lahko prespijo pri domačinih ali se z njimi družijo. Osnovni namen seveda ni brezplačna prenočitev, čeprav to nekateri s pridom izkoriščajo. Namen je predvsem medkulturno spoznavanje. Super zadeva!"

"Nova Zelandija je pravljično lepa dežela, prijazna in varna država, z vsemi dejavnostmi na prostem tudi zelo avanturistična. Obenem pa zelo dobra odskočna deska za raziskovanje drugih držav v okolici, " je povedala popotnica iz Kopra, ki so jo zadnje novice o potresih zelo prizadele. Sploh, ker so največ škode naredili prav v njeni tako zelo ljubljeni Kaikouri: "To je pravljično lepa pokrajina, kjer se ogromne gore stekajo prav do morja. To je sinje modre barve in je polno življenja. Tam je res neverjetno veliko morskih živali: od pingvinov, tjulnjev, na stotine delfinov in kitov. Ves ekosistem so ti potresi in popotresni sunki zelo ogrozili. Obalo je dvignilo nekaj metrov nad morje, školjke in raki so dobesedno nasedli. Tudi tjulnji so prav v tem obdobju v fazi kotenja mladičev."

Ves čas svojega potovanja ni vedela, kam jo bo pot zanesla. Sledila je občutku in nasvetom domačinov. Tako je občasno za hrano in streho nad glavo delala kot prostovoljka, v zavetišču pomagala pri oskrbi ptic vrste kivi, kivije - sadeže - pa je tudi obirala. "Kakšnih 14 dni sem delala v sadovnjaku. Tam sem spoznala znanstvenika in raziskovalca, ki mi je marsikaj pojasnil in pokazal. Med najzanimivejšimi je bil rumen kivi, pa rdečega so tudi že začeli gojiti. Je že na trgu, izvažajo ga v Azijo. Med intervjujem sem vprašala tudi o tem, kako so do takega kivija sploh prišli. Bala sem se namreč, da gre za gensko spremenjen sadež. A ne. Kot mi je pojasnil, so ga dobili, tako kot rumenega, s križanjem. Osupla pa sem bila nad obsežnim škropljenjem in nad tem, da vso najboljšo zelenjavo in sadje izvažajo. V domačih trgovinah tako ostane le hrana slabše kakovosti."

Kitajci in Maori
Na Tongi je Zarja sicer zelo pogrešala svežo zelenjavo, največkrat je jedla meso in gomoljnice, tudi ribe so tam vsak dan na jedilniku: "Toda zraven so povsod fine omake, največkrat na podlagi kokosa in mleka. Presenečena pa sem bila tudi nad tem, koliko je tam Kitajcev. Občutek dobiš, da so vse kulinarične poslovne priložnosti zagrabili Kitajci, predvsem restavracije. Veliko je hrane na podlagi hitre priprave, cvrtja." Sama si je sicer najraje privoščila lokalno specialiteto: surovo tuno v kokosovi omaki.

Zarja je ves čas svojega potovanja intervjuvala zanimive ljudi: "Maori so krasni ljudje. Imajo neverjetno zanimivo kulturo, rada sem jo raziskovala, tako kot kulturo drugih polinezijskih ljudstev. So miroljubni, čeprav imajo za seboj precej bolj bojevito zgodovino. Morda so tudi zato tako zelo temperamentni. Njihova kultura je na Novi Zelandiji vidna na vsakem koraku. Iz kosti in zelenega kamna izdelujejo tradicionalne simbole, tudi tetovirajo jih. Obiskovalcem se radi pokažejo, predstavijo. Turizem znajo dobro izkoristiti."

V vsem času potepanja po Novi Zelandiji in njeni okolici je spoznala tudi številne druge popotnike, tudi iz Slovenije. Med njimi precej tistih, ki so tja prišli iskat priložnosti za drugačno, morda boljše življenje. Med drugimi je srečala tudi umetnika, ki si z žongliranjem na ulicah služi za popotovanje po svetu, in Japonko, ki je v rodni deželi šivala kimone. A ta tradicija tam ni več obetavna.

Second hand obleke in štopanje
Zarjin nahrbtnik je z leti vse lažji. Če je potovanja začela s pretežkimi potovalkami, zdaj prtljaga ni težja od 10 ali 15 kilogramov: "Zdi se mi, da imamo še vedno velik predsodek o t. i. second hand trgovinah. Na poti pa še kako prav pridejo. Cenejše so in ta način nove uporabe je dober za okolje in ne nazadnje še vedno uporabne obleke ne gredo v nič. Sicer pa se tudi drugače lahko veliko prihrani na poti."

Zarja je precejšen del poti štopala, tudi jadrnice. Sploh v visoki turistični sezoni se da dogovoriti za brezplačni prevoz med otoki. Najlažje je paru, pravi sogovornica: "Če moški in ženska želita potovati skupaj, pa ni pomembno, ali sta par ali ne, se hitro dobi prevoz. Greš v kakšno od večjih pristanišč in pač sprašuješ od jadrnice do jadrnice ter se dogovoriš za čas odhoda. Jadralci računajo na pomoč žensk pri različnih opravilih, moški pa služijo kot dodaten par rok pri napenjanju jader. Kar pa seveda ne pomeni, da tega ne počnejo tudi ženske."

Nežni 40-tonski velikani
Zarja na pot ni šla s posebnimi cilji, najglasnejša želja pa je bila samo ena: plavati s kiti. Vedela, je, da če bo kar koli nepričakovano prestreglo njeno pot, bo to sezona prihoda kitov. In tako je tudi bilo. V času njene poti proti Tongi se sezona kitov sicer še ni začela. Kiti grbavci namreč vsako leto potujejo z Antarktike v tropsko morje, kjer kotijo mladiče, je pojasnila: "Njihovi največji plenilci so orke, novorojeni kiti se pred njimi ne morejo braniti in zato mame kitovke iščejo mirno morje," je pojasnila sogovornica, ki se je v želji, da bi nekoč delala s kiti, pozneje izurila tudi kot inštruktorica plavanja z njimi.

"Začelo pa se je, ko sem izvedela, da na en otok kiti pridejo prej kot na Tongo in zato sem se na vrat na nos odločila tja tudi iti. Tja sem prišla z veliko željo in upanjem. Našla sem center, kjer so organizirali vodene oglede in plavanje s kiti, se predstavila in vprašala, ali morda potrebujejo kakšno pomoč. Česarkoli bi se lotila, da bi le bila bliže kitom in da bi jih lahko opazovala. To da sem novinarka, se je izkazala kot velika prednost. Vodja centra me je angažiral za fotografiranje njihovih turističnih dogodkov in dejavnosti. To je bila enkratna priložnost, ki je nisem smela zamuditi! Bila je moja odskočna deska."

Kot vodnica je nato Zarja imela predvsem nalogo, da je obiskovalcem pojasnila, da so v naravnem okolju kitov, ki so tja prišli, da bi skotili in vzredili mladiče: "Ti kiti se v takem obdobju postijo in nikakor jih ne smemo ogrožati ali preganjati. Karkoli nam dajo, je za nas blagoslov. Pa čeprav je to le nekaj sekund opazovanja. Skrbeti pa smo morali tudi za varnost ljudi. Kiti niso sami po sebi nevarni, vendarle pa je šlo za mame z mladiči, in to so 40-tonske živali. So nežni velikani, kot jim sama pravim. Zelo slikovito plavajo, v vodi in nad njo izvajajo piruete. In tako lepo pojejo. Domačini so mi pojasnili, da imajo vsako leto te pesmi drugačno melodijo."

Največja težava, na katero že dolgo opozarjajo tudi znanstveniki, je obremenjenost morja s hrupom. Ta moti tudi medsebojno sporazumevanje kitov. Domačini pa, kot je še povedala Zarja, opažajo tudi druge spremembe, kot je na primer izguba teže skozi čas.

V Zarjinem nahrbtniku
Med enim od številnih pohodov v hribe so Zarji v hostlu ukradli računalnik, fotoaparat in kamero, na katere je zabeležila že dober del poti. Za trenutek se ji je zdelo, da so ji vzeli sanje, a se ni vdala: "Naučila sem se delati z malo manj zmogljivimi mediji. Zdaj vse urejam in pripravljam za spletno stran. Sproti pa sem vse korake že beležila na blog na Facebooku In Zarja's backpack. Objavljam tudi na Instagramu, kmalu bom odprla še kanal Youtube, da bo vse povezano."

S tem se ukvarja v teh mesecih, ko je doma, in čeprav je sprva mislila, da bo pot po svetu nadaljevala takoj po novem letu, se bo v Kopru ustavila vendarle nekoliko dlje. Naslednji cilj je jugovzhodna Azija: "Rada bi jo obiskala, še preden bo skomercializirana do konca. Vleče me v Burmo, kot prostovoljka bi rada poučevala angleščino po vaseh, morda spet delala z živalmi, rada bi naredila tudi licenco za potapljanje."

Je biti popotnik stanje duha? "Zagotovo je! Želim si, da to za vedno ostane moj življenjski slog. Da ne bo pomote: za to je treba veliko žrtvovati, zgodijo se tudi manj prijetne situacije, a na koncu se vse izplača."