"Znani ameriški televizijski turistični vodnik, Rick Steves, ki je že večkrat obiskal Slovenijo, opaža, da je ameriška družba ostro razdeljena. Na tiste s potnim listom in tiste brez," je v pogovoru za MMC potrdil opazko Faganel. Star 17 let je sredi tretjega letnika srednje šole odšel na Univerzo v južni Kaliforniji na povabilo tamkajšnje profesorice violončela Eleonore Schoenfeld (rojene v Mariboru leta 1925), ki jo je spoznal na mednarodnem tekmovanju za violončeliste Antonio Janigro v Zagrebu.

Po enem semestru v Los Angelesu je poleti v Ljubljani z izpiti opravil še preostanek srednje šole. In jeseni 1997 nadaljeval redni dodiplomski študij. V Los Angelesu je ostal deset let. Na isti univerzi je nadaljeval tudi podiplomski študij (magisterij in doktorat). Po končanem doktorskem študiju je dobil službo kot violončelist solist v simfoničnem orkestru v Phoenixu v zvezni državi Arizoni (Phoenix Symphony). Od 2010 pa je profesor docent na Univerzi v severnem Koloradu.

Slovenski glasbeni svet ga pozna iz nastopov na slovenskih koncertnih odrih, širša javnost pa ga je malo bolje spoznala lani po medijsko zelo odmevnem koncertu na Longs Peaku. Dom si je ustvaril v Koloradu z ženo Jenny, hčerko Emmo in sinom Maxom. "Z njima govorim izključno slovensko. Tudi žena, s katero sva se kot študenta spoznala v Los Angelesu, že veliko razume in malo govori slovensko," pripomni Faganel.

Kot glasbenik je prepotoval precejšen del ZDA, zato se je pogovor vrtel okoli evropskih stereotipov, medijski podobi in resničnem življenju čez lužo.

ZDA, kot jih vidite sami - Darwinova realizacija preživetja najmočnejšega ali Darwinova najhujša mora?
Zanimivo je, da so ZDA sorazmerno hitro izšle iz zadnje nepremičninske krize in gospodarske recesije in imajo med razvitimi državami trenutno najvišjo gospodarsko rast. Kot da se je sistem hitreje očistil negativnih dejavnikov. To najbrž lahko pripišemo pozitivnim atributom Darwinove teorije.

Za nekoga, ki je navajen na veliko socialne varnosti in zaposlitev za nedoločen čas, je vsakršna negotovost lahko mora. Osebni finančni bankrot zaradi stroškov zdravljenja je tukaj vse prepogost. Prevlada interesov podjetij za dobiček iz družbe izčrpa veliko dodane vrednosti, ki bi lahko dvignila kakovost življenja. Primeri tega so izkoriščanje delovne sile, v skrajnih primerih kot neko novodobno suženjstvo ali pa izkoriščanje naravnih virov brez skrbi za dolgoročne posledice. Podjetja, njihovi lobisti in posledično nekateri politiki pritiskajo, da se čim več resorjev popolnoma privatizira: izobraževanje, zdravstvo, infrastruktura, celo voda.

Mogoče je Frane Milčinski - Ježek pravilno ugotovil, ko je zapel, da "Darwin nima prav!".

Pred petimi leti sem se sprehajala po New Yorku in edina stvar, ki sem si jo zapomnila, so bili vsi premikajoči se "zombiji", ki brez umikanja hitijo v svojo smer. Po drugi strani sem v Chicagu s kolegi doživela drugačno izkušnjo - šli smo peš v središče mesta podnevi, ko smo se vrnili na univerzo Bradley, so nas naši gostitelji samo začudeno gledali in ogorčeno spraševali: "Ali ste šli peš?" Katera je realnejša slika ZDA?
Kolorado velja za najbolj zdravo zvezno državo. Tukaj se veliko hodi in kolesari, tudi v službo. Večina mest v ZDA si prizadeva povečati izrabo javnega prevoza. V Denverju se trenutno končuje ogromen projekt, ki bo z vlakom povezal središče mesta z letališčem - ki je šesto najprometnejše v državi - in razvejal mrežo javnega prometa po širšem velemestu. Imajo pa ljudje tukaj poseben odnos do svobode, zelo jo cenijo. Med svoboščine pa pogosto štejejo tudi mobilnost po svojih pogojih - z osebnim avtomobilom.

Na poti z vlakom iz Chicaga v Washington sem spoznala takšnega "tipičnega" Američana - Larryja. Starejši moški, ločen, malo otopel od zgodbe o "ameriškemu velikem uspehu" ... Izpostavljal je propadlo avtomobilsko industrijo, zgrešeno kmetijsko politiko. In ko sem mu v šali dejala: "Še vedno vam ostane LeBron James in NBA." Je izpostavil težavo "prodajanja duše" za denar? Kako vi občutite to njihovo temnejšo plat družbe?

Temnejša plat Amerike je v neenakosti, ki je od razvitejših držav na najvišji stopnji. Gre v glavnem za dostop ali pomanjkanje dostopa do izobrazbe, do zdravstvene oskrbe (novi zakon je to težavo malce omilil), do službe, do dostojanstva. Minimalna plača je porazno nizka, porodniškega dopusta ni, razen v nekaj zveznih državah, pa še to do največ šestih tednov.

Amerika je edinstvena družba. Žal je preveč volivcev prepričanih, da je absolutno najboljša. Ta nezdravi ponos ljudem omeji perspektivo in zavira napredek. Amerika bi se lahko veliko naučila od drugih starejših držav, a je preveč ponosna. Leta 1776 ni bilo veliko dobrih vzorcev in primerov, zato so začeli znova. Danes je uspešnih vzorcev veliko, a žal nekateri politiki izrabljajo ponos in strah manj izobraženega ljudstva v osebno korist in s tem zavirajo napredek.

Znani ameriški televizijski turistični vodič, Rick Steves, ki je že večkrat obiskal Slovenijo, opaža, da je ameriška družba ostro razdeljena. Na tiste s potnim listom in tiste brez.

Kakšen je tipčen odziv, ko nekomu omenite, da prihajate iz Slovenije?
Danes srečam veliko Američanov, še posebej starejših, ki so že bili v Sloveniji ali jo želijo obiskati, celo načrtujejo obisk. Velikokrat slišim: "Slovenia! What a beautiful country!" Vedno več ljudi ve, kje je Slovenija, da ni Slovaška in da ne meji z Rusijo. Še vedno so številni presenečeni, ko povem, kako blizu Benetk ali Dunaja je slovenska meja. Leta 1997 je redkokdo vedel za Slovenijo. Takrat so nekateri poznali to območje zaradi ameriškega posredovanja v vojni na Hrvaškem.

Je Amerika sama svoj največji sovražnik v vojni?
Zunanjepolitični položaj je tako zapleten, da se ne bom tako na kratko opredeljeval. Najlažje je kritizirati določeno politiko, ki se izvaja, še posebej preden so vidni dolgoročni rezultati. Čez približno 50 let si bomo lahko prebrali kakšno knjigo o zgodovini, ki bo realneje in bolj nepristransko obravnavala to tematiko. Seveda bodo avtorji teh knjig zmagovalci vojn. Opazujoč z razdalje lahko rečem, da je tudi Slovenija sama svoj sovražnik v boju za razvoj. Prva manj pristranska knjiga o zgodovini Slovenije je The Land Between, ki jo je napisal Oto Luthar. Najbrž bo trajalo dve generaciji od osamosvojitve, da Slovenija postane na svoj način odprta in transparentna družba.

Koliko je družba strahu? Ali je bolje, če govorimo o oznaki družba ustrahovanih?
To družbo strahu seveda sestavljamo posamezniki. Strah je v vseh nas že milijone let in najbrž še vedno zaradi nagona in želje po preživetju. Strah nas varuje pred lačnim tigrom, ki se skriva v visoki travi. Pred časom je strah uporabljala duhovščina, ko je zaračunavala odpustke, danes pa strah uporabljajo številni politiki, še posebej tik pred volitvami. Lahko gre za strah pred legalizacijo marihuane - kar se je pred kratkim zgodilo v Koloradu - ali pa strah pred drugačnimi, recimo istospolno usmerjenimi - kot se je ustrahovalo v Sloveniji pred enim izmed zadnjih referendumov. Ljudi je strah povedati resnico. Zakaj? Zaradi preživetja. No, seveda je eksistenčnega strahu manj v družbi z več socialne varnosti, kot je Slovenija. Obenem pa je strahu več v manjšem okolju, v katerem se vsi poznajo in posameznik občuti večje posledice, če se komu zameri.

Kaj je največja razlika med sklepanjem poslov v Sloveniji in v ZDA? Številni pravijo, da je v ZDA vse lažje: podpišeš pogodbo, dobiš denar. Tu pa čakaš, čakaš in morda nikoli ne dočakaš.
V slovenskem glasbenem prostoru pogosto slišim, kako bi bilo prav, da se temu ali onemu da priložnost, da bi igral kot solist z orkestrom - posebna čast za glasbenika. Veliko poslov se sklene zaradi poznanstev in medsebojnih uslug. Seveda umetnosti ni mogoče izmeriti kot hitrost teka ali moč motorja, se pa še vedno lahko trudimo čim bolj objektivno prepoznati kakovost. T. i. zveze in poznanstva seveda igrajo določeno vlogo tudi v Ameriki. Eden najbolj transparentnih in najtemeljitejših postopkov, ki jih poznam, je izbor novega profesorja na ameriških univerzah. To je v velikem kontrastu s Slovenijo, kjer je proces vse prej kot odprt in transparenten. Včasih je bilo v Sloveniji tako, da je skoraj vsak diplomant Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani dobil službo v enem izmed slovenskih orkestrov ali glasbenih šol. Danes je zaposlitev vse prej kot zagotovljena, zato je razumljivo, da je ljudi vedno bolj strah pred konkurenco.

Glede plačila za delo v Sloveniji nimam večjih pripomb, razen da sem kdaj čakal več mesecev, še posebej, če je šlo za bančni račun v tujini. Res je v ZDA nenavadno, če plačila ni na notnem pultu pred drugim delom koncerta ali vsaj takoj po koncertu.

Vaša "baza" je v Koloradu. Kako se vsakdanjik tam razlikuje od našega?
Pravzaprav ne vem. Najbrž manj časa preživimo v lokalu na kavici. Mislim, da na splošno delamo več. Če primerjam svoj delovni teden s kolegi z istim nazivom na Univerzi v Ljubljani, sem prepričan, da delamo v Koloradu vsaj dvakrat toliko. Ob koncu tedna gre tukaj veliko ljudi v naravo, poleti hodit v hribe, pozimi smučat. Mislim, da je v tem Kolorado podoben Sloveniji.

Ste tudi učitelj za glasbilo, ki je priljubljeno predvsem v mlajših letih - vsaj tako se zdi, ko gledamo mladinske serije in filme, kjer so vsi "nepriljubljeni" šolarji v šolskem orkestru. Pa so res to najbolj nepriljubljeni šolarji? Kdo se odloči za vadbo violončela?
To morda drži za nekatere šole v ZDA, zagotovo pa ne drži pa za Slovenijo. Slovenija ima edinstven sistem državnih glasbenih šol, ki omogočajo neprimerljiv dostop do glasbene izobrazbe. Da bi bila skupina šolarjev nepriljubljena, morajo biti v manjšini. V Sloveniji ima ogromno šolarjev dostop do glasbene izobrazbe. Že zaradi deleža učencev oz. dijakov, ki se učijo igrati vsaj eno glasbilo, violončelisti najbrž niso nepriljubljeni.

Mislim, da je violončelo zelo priljubljeno glasbilo zato, ker je njegov zvok najbolj podoben človeškemu glasu. Tudi frekvenčni razpon je podoben. Če se malo pošalim, pa tudi zato, ker ga med igranjem naslonimo na srce in objamemo (smeh).

Ne moreva mimo violončela in trenutno najbolj komercialno izpostavljenega dueta iz neposredne bližine 2Cellos. Filmska zgodba o uspehu. Koliko je Amerika družba "šova"?
Kot profesorju violončela mi je seveda všeč, da je tudi zaradi izvajalcev, kot sta 2Cellos, moje glasbilo vse bolj priljubljeno.

Amerika je družba šova, a na to ne gledam kritično. Ljudje se nismo veliko spremenili od takrat, ko nam je cesar ponudil kruha in iger. Komercialne institucije in posamezniki v Ameriki močno izkoristijo človeško dovzetnost za uživanje razburljivega dogodka na nogometnem igrišču ali na odru.

To, kar družbo varuje pred pretiranim uživanjem cenene zabave, so tradicije in obredi. Teh je v Ameriki manj ali pa so mlajši kot drugje po svetu zaradi sorazmerno kratke zgodovine. Tiste starejše tradicije domorodcev pa so zgodnji priseljenci močno poteptali.

En primer iz mojega poklica: Slovenska filharmonija je stara več kot 300 let. Mesto, v katerem trenutno stanujem, je dom najstarejšega simfoničnega orkestra zahodno od reke Misisipi, Greeley Philharmonic, ki je začel delovati leta 1911. V večini ameriških mest ni dolge tradicije obiskovanja orkestrskih koncertov. Tradicija obiskovanja bejzbolskih tekem pa je zelo močna.

Vodilni v orkestrih in drugih kulturnih organizacijah bi se lahko veliko naučili od izvrstnih produkcij lige NFL ali NBA. Glasbeniki smo včasih preveč ponosni na tradicije, ki nas posledično omejujejo. Kakšen šov bi ponudil Mozart, če bi imel na voljo stadion, ozvočenje, videoprojekcijo in laserske vizualne učinke?!

Instantnega "superbowlovskega", ker bi drugače težko kril stroške. Toda šalo na stran. Sodelovali ste z glasbeniki, kot so Stevie Wonder, Quincy Jones, Joe Cocker ... Kako hitro so se vam razblinile predstave o hollywoodskih sanjah? In kaj je pripomoglo k temu?
Še posebej v študentskih letih sem se ukvarjal z bolj komercialnimi projekti, tudi v filmskih studiih v Hollywoodu. Danes precej bolj cenim svoje delo kot komorni in orkestrski glasbenik, violončelist solist, univerzitetni profesor ter mentor številnim študentom.

Hollywoodskih sanj sam nikoli nisem imel. Vsi svetovno znani glasbeniki, s katerimi sem sodeloval, imajo nekaj skupnega: so izredno dobri v svojem delu in določen splet okoliščin jih je pripeljal do tako velike prepoznavnosti. Ta prepoznavnost pa je lahko tudi veliko breme. Med najslavnejšimi posamezniki ni veliko veselih, zadovoljnih in ponosnih na osebno ali družinsko življenje. Spomnimo se tragičnega konca življenja Robina Williamsa.

Koliko je ameriška kultura odprta za tuje vplive? Zdi se, že ko se, recimo, voziš po New Yorku, da je vse "drugačno" margalizirano na četrti - kitajsko, italijansko, mehiško, Harlem ... Po drugi strani pa so največji strokovnjaki profesorji ... prav iz tujih držav.
Ljudje si ustvarijo okolje, v katerem se počutijo doma. Velik priliv ljudi v Ameriko iz skoraj vseh držav omogoča, da se večina preseljencev poveže z rojaki. Mislim, da imajo Američani v primerjavi z Evropejci v povprečju manj predsodkov ali strahu pred priseljenci. Sam sem se že v študentskih letih popolnoma asimiliral v jeziku in v življenju na splošno. Imam še minimalen naglas, a me nekdo s tenkim ušesom za "priseljenca" prepozna šele v obsežnejšem pogovoru. To ne pomeni, da sem pozabil, da sem Sloven’c. V 17 letih nisem volil samo na enih slovenskih državnih volitvah. Glede največjih strokovnjakov iz tujine pa nisem prepričan. Odvisno od trenutka, v katerem nekdo postane ali se šteje za Američana. Odprtost delovnega trga tukaj omogoča, da se išče in najde najboljše strokovnjake, ne glede na to, od kod prihajajo. Rezultat tega je neizmerno število perspektiv, ki pripomorejo h končnim rezultatom na katerem koli področju. Zaradi te odprtosti se ljudje čutijo manj ogrožene in so zato manj teritorialni, kot smo mogoče vajeni v Sloveniji.

Rammstein pojejo: "We’re all living in America?" Ali res vsi živimo v Ameriki? Ali Amerika postaja "svetovna vas"?
V globalni vasi Ameriki najbrž živijo tisti, ki se prepustijo zabavi z ameriško vsebino. A plitkost človeškega duha ne izvira iz Amerike. Dominantna "kultura", s komercialnimi interesi, najbrž lahko nenamerno tudi poneumlja. Večja težava je (bila), omejevanje in namerno poneumljanje, ki ju izvaja država. Določene vrednote, ki jih Amerika zagovarja - v miru ali na silo -, se širijo po svetu in bodo zagotovo obstale. Tudi večina teh vrednot ne izvira iz Amerike. Dolgoročno sem prepričan, da narodi ne bomo pozabili svoje zgodovine, jezika, kulture, običajev in tradicij. Tudi v Ameriki ne.

Ko danes razlagate razloge, ki so vas vodili v ZDA. Bi naredili kaj drugače, če bi morali znova ponoviti celotno zgodbo?
Najbrž ne. Včasih se vprašam, kaj bi počel in kje bi bil, če ne bi bil glasbenik. Veliko stvari me zanima in vsak dan se kaj novega naučim, a se ne bi odločil drugače. Težko si predstavljam boljšo pot. Imel sem izvrstne učitelje, mentorje, pozneje raznolike izkušnje in delovna okolja. Navsezadnje sem tudi ženo spoznal v Kaliforniji. Za moj osebni in strokovni razvoj je bilo pomembno to, da sem večkrat spremenil okolje. Iz sorazmerno tesnega slovenskega glasbenega prostora sem odšel v veliko širše okolje, v katerem sem se bil prisiljen veliko naučiti in znajti. Mladim močno priporočam, da gredo vsaj za kakšno leto v novo okolje - daleč od doma po nove perspektive. Človek spozna samega sebe šele, ko je daleč od udobnega domačega okolja.

Tina Maze ali brata Dragić?
Rad smučam, a si preredko vzamem čas. Kolorado je velik center za smučarijo. V Koloradu je Slovenija bolj prepoznavna tudi zaradi Tine Maze. Tudi košarko imam zelo rad, a sem se moral igranju že pred leti več ali manj odpovedati, ker je preveliko tveganje za poškodbo rok, ki bi lahko resno ogrozilo mojo poklicno pot z violončelom. Občasno spremljam NBA-moštvo San Antonio Spurs predvsem zaradi edinstvenega trenerja. Ko sem živel v Phoenixu, pa ni bilo mogoče spregledati Dragićevih Sunsov.

Kdaj bomo po vašem mnenju tako uspešne posameznike dobili v glasbi?
Ali 2Cellos šteje Hrvaško?

Sama se ne opredeljujeta regionalno, mediji pa jima pripisujejo bolj hrvaški kot slovenski izvor.
Zakaj iščemo zvezde? Lahko smo ponosni na manj senzacionalne uspehe. Koncentracija dobrih glasbenikov v Sloveniji je izredna, še posebej v starosti do 18 let. Kaj ko bi bili Slovenci po svetu prepoznavni po najboljšem javnem sistemu glasbene izobrazbe? To bi pripomoglo še kakšni drugi državi, ki se odloča o politiki financiranja šolstva. Vprašati se moramo le, ali je vložek davkoplačevalcev primeren, še posebej na srednješolski in univerzitetni stopnji, glede na vse manjše motnosti za zaposlitev izvrstnih mladih glasbenikov. Tudi zato nas gre tako veliko število v tujino.

Katera je največja razlika v primerjavi s Slovenijo?
Najbrž je največja razlika v odprtosti družbe. Večja odprtost do drugačnosti, do sprememb, odprtost in dinamičnost trga dela. To je okolje, v katerem se omogočajo hitri konci in ponovni začetki. V ZDA je posamezniku dovoljeno in omogočeno, da se spremeni. Spremeni lahko ime, poklic, vero ali nevero, tudi spol. Od tod ogromno število knjig in programov za samopomoč. Ljudje se poskušajo spremeniti, izboljšati. Pogosto so rezultati popolnoma površni, a vendar imajo ljudje ta cilj. Ta odprtost pomeni tudi večjo izpostavljenost tveganjem - za podjetja in za posameznike. Slabe ideje dolgoročno ne preživijo. Slaba podjetja ali organizacije propadejo. Tudi dobre ideje, če niso dovolj kakovostno izpeljane, pogosto ne obrodijo sadov. Povprečnost zdrži samo začasno.

IZ PRVE ROKE