Sorodna novica Kaj vse je treba vedeti, preden se odpravimo v zasnežene hribe

Zasnežene gore po besedah strokovnega sodelavca Planinske zveze Slovenije (PZS) in gorski reševalec Matjaž Šerkezi zahtevajo obiskovalca, ki obvlada tehnične pripomočke, ima znanje iz nevarnosti v gorah, vremenoslovja, orientacije, gibanja, predvsem pa veliko spoštovanja do gore, in ki se zaveda, "da ga bo gora počakala, in se zna obrniti dva koraka pred vrhom".

Odhod v gore pozimi zaradi nižje temperature, krajšega dneva, zaprtih planinskih koč in snežnih razmer zahteva natančno načrtovanje, pridobivanje informacij s terena, upoštevanje osebnih izkušenj. "Pozimi so gore drugačne, zato sta še posebej pomembna dobra priprava na turo in poznavanje posebnosti v gorah v zimskem času," je poudaril podpredsednik Planinske zveze Slovenije in inštruktor planinske vzgoje Martin Šolar in dodal, da so poti v zimskem času praviloma pod snegom, enako pa velja za markacije.

"Oceniti je treba snežne oziroma plazovne razmere in šele če je ocena tveganja nizka, sledimo vidni točki vzpona, kompasu, zemljevidu ali navigacijski napravi," je dejal Šerkezi in ob tem opozoril, da zaradi snega in velikih temperaturnih sprememb predvsem na strmejših pobočjih pogosto prihaja do spontanega proženja snežne odeje.

Ni dovolj le imeti opremo, treba jo je znati tudi uporabljati

Seveda sta med izmed najpomembnejšimi tudi ustrezna oprema in znanje njene uporabe. Popolna zimska oprema torej vključuje cepin, dereze in čelado. "Za obisk visokogorja so edina pravilna izbira 10- ali 12-zobe gorniške dereze. Razne derezice, verige in druge gumijaste izpeljanke, ki so pravi modni hit v zadnjih letih, spadajo v mesto in na bolj položne terene," je pojasnil Šolar in dodal, da te niso primerne oziroma so lahko zelo nevarne za resnejše gorniške ture.

Dereze sicer olajšajo hojo v zbitem in trdem snegu, na poledenelih površinah pa edine preprečujejo zdrs, glavo obvaruje čelada. Do zdrsa lahko vseeno pride, učinkovito in hitro pa se lahko ustavimo le s cepinom. "Opremo je seveda treba znati uporabljati, saj nam zgolj to, da jo imamo, ne zagotavlja varnejše hoje, kvečjemu smo lahko sami sebi nevarni," je izpostavil strokovni sodelavec PZS-ja in inštruktor planinske vzgoje Matej Ogorevc. Velikost derez tako nastavimo že doma, na terenu jih nataknemo še preden pridemo na za padec nevaren teren. Nato v roke vzamemo cepin, ki ga pritrdimo s paščkom.

"Vaja dela mojstra"

"Hoja s derezami je specifična – korak mora biti nekoliko širši, stopala obrnjena navzven. Stopamo čim bolj pravokotno glede na podlago, da lahko vsi zobje odigrajo svojo vlogo. V primeru hoje pravokotno po pobočju navzgor, hodimo po dveh sprednjih zobeh. Pri hoji navzdol stopamo najprej na peto in nato na celo stopalo. Če je strmina prehuda, se s telesom obrnemo proti pobočju, sestopamo ponovno le po sprednjih dveh zobeh derez. Najbolj kritični so obrati med hojo, ko je treba biti še bolj previden, da se z derezo ne zataknemo v hlačnice in pademo," je obrazložil Ogorevc in poudaril, da mora biti pohodnik med hojo zbran in vedno pripravljen na padec.

Tega lahko ustavi le s cepinom, odreagirati mora nemudoma in se začeti ustavljati takoj po padcu, saj so že po nekaj sekundah hitrosti tako velike, da se ne bo mogel več hitro (in neboleče) ustaviti. "Mojstrimo se lahko na vsaki turi, potrebujemo le nekaj metrov strmine z varnim iztekom in ustrezno opremo," je še pristavil in dejal, da vaja dela mojstra.

Plazovni trojček je učinkovit le, če sa uporablja v kompletu

Ob obisku visokogorja je obvezen tehnične opreme tudi plazovni trojček. "Plazovna žolna je namenjena grobemu in plazovna sonda finemu določanju lege ponesrečenca, plazovna lopata pa hitremu in učinkovitemu izkopavanju, saj je možnost za preživetje v snežnem plazu največja v prvih 15 minutah po zasutju," je pojasnil Šerkezi in dodal, da se mora plazovni trojček vedno uporabljati v kompletu, saj le celoten omogoča učinkovito iskanje zasutega v plazu, za kar pa so seveda potrebni znanje in izkušnje. "Vsak, ki se pozimi znajde v gorah, bi moral obvladati dvosmerni test plazovnih žoln, iskanje zasutega s plazovno žolno in odkopavanje zasutega."

Trenutno je največja nevarnost kložastih plazov – kloža je trda, zbita plošča snega, ki se utrga že ob manjši obremenitvi, težko pa jih je predvideti. "Če kot planinec stopimo nanjo, če turni smučar nanjo zapelje, in se po njej zapeljemo po pobočju navzdol, hitro dosežemo veliko hitrost in nam praktično ni rešitve," je še razložil Šerkezi.

Nujna je tudi oprema, ki se uporablja v kopnih razmerah

Poleg tehnične opreme za hojo v gore je pozimi potrebna tudi vsa letna oprema, dodatno pa še dobri zimski planinski čevlji, gamaše za zaščito pred vdorom snega v čevlje, kakovostna oblačila, ki ščitijo pred vetrom, mrazom in vlago ter imajo dobre izolacijske lastnosti. "Dober zimski čevelj se morda zdi na prvi pogled okoren, saj je dober profiliran podplat trši, čevlji so praviloma višji in narejeni tako, da so toplejši, in da ne prepuščajo vlage," je opisal Šolar, ki pa je pristavil, da so tudi pohodne palice dobrodošle, saj pozimi nudijo dodatno oporo na snežni podlagi. V zimskih časih morajo biti opremljene s širokimi krpljicami in kovinsko konico.

Dobro je imeti tudi zaščito pred močnim soncem in rezervna oblačila, ker pa je pozimi dan krajši in je večina planinskih koč zaprta, mora imeti gornik v nahrbtniku več tople tekočine in hrane. Nujni so tudi zemljevid, čelna svetilka s polnimi baterijami, prva pomoč ter aluminijasta folija ali velika črna vreča za zaščito pred podhladitvijo.

Po mnenju Šerkezija posamezniki, ki nepravilno ravnajo, na družbenih omrežjih pa delijo "poučne" objave, ogrožajo tako sebe kot tudi druge. Gorski reševalci iz leta v leto posredujejo pogosteje. Do sedmega decembra 2021 so izpeljali 602 reševalni akciji – lani jih je bilo v celem letu 485. Ker je med posredovanji gorskih reševalcev zelo malo dogodkov na organiziranih planinskih dejavnostih, se gorskim obiskovalcem priporoča, da se pridružijo kateremu od 293 planinskih društev in klubov.