Haitijci so prvi latinskoameriški narod, ki se je odcepil od kolonialne evropske sile, a je večino časa tudi trpel pod represivnimi režimi, prežetimi z nasiljem in revščino.
Ta prva neodvisna, postkolonialna republika s temnopoltim vodstvom na svetu je dežela, kjer je revščina vedno hodila z roko v roki z relativno izjemnim bogastvom peščice izbrancev. Ta kombinacija se je že večkrat izkazala za usodno (denimo v Južnoafriški republiki) in Haiti žal ni nobena izjema.
Še pred katastrofalnim potresom, ki je bedo države zdaj dobesedno potisnil pod nos svetovni javnosti, se je zahodna polovica otoka Hispaniola (drugo polovico predstavlja precej bolj "urejena" Dominikanska republika) dolga leta borila sama s seboj.

Evropsko obdobje
Potem ko je Krištof Kolumb leta 1492 pristal na otoku Mole Saint-Nicolas in ga označil za španskega, so bili najprej Španci tisti, ki so Haiti izkoristili zaradi njegovega zlatega rudnega bogastva, avtohtonim Indijancem pa prinesli cel kup nalezljivih bolezni, zaradi katerih so počasi začeli izumirati. Španci so težavo rešili tako, da so za delovno silo začeli uvažati afriške sužnje.
Svojim evropskim sosedom so se na otoku kmalu pridružili še Francozi, ki so iz njega, zahvaljujoč ogromnim dobičkom od sladkorne, kavne in indigo industrije, naredili najbogatejšo francosko kolonijo v zahodnem svetu.
200 let, 32 državnih udarov
Francozi in njihova revolucija so konec 18. stoletja navdihnili zatirane afriške sužnje na otoku, da so se uprli, zahtevali svobodo in več državljanskih pravic. Revolucija v Saint-Domingueju je bila najpomembnejša in po letih spopadov so sužnji dosegli svoje - leta 1804 so razglasili neodvisnost in novo državo poimenovali Haiti.
A napetosti s tem nikakor ni bilo konec - Haiti je v 200 letih doživel kar 32 državih udarov. Med letoma 1915 in 1934 so ga okupirali Američani, ki so nekaznovano pobijali domačine, ko pa so zapustili otok, so morilsko štafetno palico predali dominikanskemu diktatorju Rafaelu Trujillu, ki je na meji z Dominikansko republiko v tridnevnem genocidu pobil med 10.000 in 20.000 Haitijcev.
Sledilo je obdobje diktatorske vladavine družine Duvalier, ki so ga zaznamovali velikanska korupcija, osebnostni kult in morilska vojska, ki je pobila okoli 30.000 ljudi.
90. leta in novo stoletje so prinesli Haitiju več pozornosti svetovne javnosti - nekdanja ameriška predsedika Jimmy Carter in Bill Clinton sta Haiti postavila za eno izmed prednostnih humanitarnih nalog, leta 2004 je svoj sedež tu postavila Organizacija združenih narodov, v zadnjih letih pa je postala država tudi ena izmed bolj priljubljenih "ljubiteljskih projektov" dobrodelnih zvezdnikov, od Angeline Jolie in Brada Pitta do Wyclefa Jeana in Georgea Clooneyja.
Revščina pod palmami
Politični (in posledično družbeno-ekonomski) položaj je nedvomno najbolj zaznamoval Haiti, ki se leto za letom uvršča na sezname najrevnejših, najbolj koruptivnih in najbolj nevarnih držav sveta. 80 odstotkov prebivalcev živi pod mejo revščine, stopnja nepismenosti je 50-odstotna, več kot 80 odstotkov diplomirancev pa se izseli.
Cité Soleil velja za enega najhujših slumov v Južni Ameriki, revščina pa je pognala vsaj 225.000 otrok v haitijskih mestih v suženjstvo, saj delajo kot neplačani hišni služabniki.

Ob tem se zlahka spregleda, da ima država veliko naravnega potenciala - tu najdemo osupljive plaže, divjo notranjost, gozdovi mangrov in slikovite rečne doline. A medtem ko sosednja Dominikanska republika kar cveti od turizma, upanja za razvoj haitijskega turizma pravzaprav nikdar ni bilo.
In če so bele peščene plaže, obrobljene s palmami, nekoč zgolj samevale, so zdaj ponovno neme priče trpljenja, ki ga je Haitiju zadal torkov potres.
V spodnji fotozgodbi se revija Life spominja mladega Haitija, njegovih vzponov in padcev, ljudi, ki so ga zaznamovali, in nikdar polno izpolnjenih obetov.