Na spletnem portalu slovely.eu pišeta in objavljata o razvoju kulinarike ter doživetjih v naši državi, to pa delita s svojimi bralci. Portal je tako postal referenčna točka za italijanske turiste, ki obiščejo Slovenijo. "Lahko brez ošabnosti rečem, da smo prvi in doslej edini portal v italijanskem jeziku, ki je v celoti posvečen kulturi in turizmu v Sloveniji. Vsebine zbirava zelo skrbno, vedno so aktualne. Ponosna pa sva tudi na to, da vse delava sama, brez zunanjega financiranja. To je plod najinega truda," o bilanci zadnjih let razlaga Sara Terpin, rojena v Števerjanu.

Povod za nastanek portala je bila Sarina služba – kot prevajalka in tolmačka Italijane poučuje slovenski jezik. Da ne bi predavala le o slovnici in pravopisnih pravilih, je želela tečajnikom približati tudi slovensko kulturo, običaje, naravne in druge znamenitosti. Tako je na spletu začela iskati vsebine o Sloveniji v italijanščini, a je bila pri tem neupešna. "Nisem našla ničesar, kar bi me zadovoljilo, zato sem se kar sama lotila pisanja krajših člankov o slovenskih regijah, o manj znanih krajih pa tudi o slovenskih pisateljih in glasbenikih. Ti spisi so vzbudili veliko zanimanja pri mojih tečajnikih, tako da sem pomislila, da bi lahko ustvarila blog, v katerem bi bile vsebine na razpolago širšemu občinstvu. Tako je nastal portal slovely.eu."

To je bilo pred devetimi leti in od takrat so se oblika spletne strani ter vsebine, namenjene interni rabi študentov, močno spremenile. Največja novost so bile videoreportaže, predstavitve manj znanih turističnih destinacij, videorecenzije o slovenskih termah in etnološko obarvane reportaže o slovenskih šegah in navadah. V času covida-19 pa je portal postal tudi prostor, kjer so Italijani preverjali trenutno veljavne epidemiolške ukrepe in pogoje za varen vstop v našo državo. Ob tem Carlo Ghio priznava: "Ne glede na to, da so se pri vas ves čas menjavali vladni ukrepi, ste Slovenci ostali prijaznejši gostitelji od nas, Italijanov. Mislim, da ste generalno manj komplicirali, kot smo v Italiji. Pri vas je bila bolj sproščeno. V Italiji smo vsi bolj prestrašeni."

In glavni vir informacij kot navdih za potovanja čez mejo? “Turistična oddaja Na lepše,” se zasmeje Sara Terpin.

Ko spet vidiš mejo

Lani sta Sara in Carlo posnela kratek dokumentarec “GO-VID”, ki se je uvrstil tudi v tekmovalni program Festivala slovenskega filma. To je dokument časa, ki govori o tem, kako je bila zaradi korone med Italijo in Slovenijo vnovič vzpostavljena fizična meja, ki je spet ločevalno zarezala v srce obeh Goric. Sara in Carlo sta me zaprtjem posnela zgodbe ljudi, ki so se srečevali ob meji na Trgu Evrope med staro in Novo Gorico.

"Leto 2020 je bilo čudno leto. Ekspanzija okužb, zaprtje države. Dobili smo nov konfin. In tedaj sem začel spontano fotografirati in snemati, čeprav prej tega nikoli nisem počel,” pripoveduje Carlo. “Meja je iz mene naredila snemalca in fotografa. Skoraj vsak dan sem šel k žici in snemal. Tako se je rodil najin dokumentarni film."

Ironija je, da je ravno “koronska” meja oživila sicer zaspani Trg Evrope pred goriško železniško postajo, ki je pomembna povezava med Italijo in Slovenijo. Trg je bil spet edina točka, na kateri so se lahko srečevale družine in prijatelji, ki jih je meja znova razdelila. "Človek ima občutek, da sta v času zaprtja obe Gorici spet spletli močnejše vezi. To je pozitivna stran meje. Tudi tisti, ki nikoli prej niso šli na Trg Evrope, so tedaj prišli na pivo, ki se je pilo čez ograjo. Izmenjavali smo si darila in dobrine, kot včasih," razlaga Sara. "Ko sem bila majhna, smo čez mejo hodili s prepustnico, ampak ves čas sta bili obe Gorici za nas kot eno mesto v skupni državi."

Kljub močni sporočilni vrednosti in ideji novega, skupnega čezmejnega ozemlja, sešitega z evropsko in kulturno nitjo, je bil Trg Evrope dolga leta zgolj parkirišče. Kljub prizadevanjem mestnih uprav občin Gorica in Nova Gorica, da bi prostor po vstopu Slovenije v EU leta 2004 in po fizičnem padcu visoke železne ograje kulturno oživel, pa mestni trg nikoli ni postal živo čezmejno stičišče. Spremembe se napovedujejo z novo prenovo Trga Evrope, ki naj bi bil prvi korak k urbanemu razvoju pozabljenega, zabrisanega območja med obema mestoma ter odločen korak v smeri enotnega urbanega prostora Nove Gorice, Gorice in Šempetra.

Če vidiš Italijana v gostilni, potem je to dober znak

Prihodnje leto bo minilo deset let, odkar Sara in Carlo v italijanskem jeziku sistematično spremljata slovenski turizem ter tako našo državo približujeta italijansko govorečemu prebivalstvu. In čeprav Italijani še vedno prisegajo na trojček klasike – mesta, terme in kulinarika, pa opažajo večji obisk krajev, ki so jih Italijani prej malo, če sploh, obiskovali – vse od Dolenjske, Bele krajine, Štajerske do Prekmurja.

"Opazila sva, da imajo tudi zelo majhni in odročni kraji zelo dobro razvito promocijo lastnega kraja. Močno se je dvignila raven gostinstva. Pri nas pravimo, če vidiš Italijana v gostilni, potem je to dobra izbira za kulinarični postanek," razlaga Sara Terpin, Števerjanka po duši. Ob tem dodaja: "Slovenija je moja dežela. Tega se zavem, ko stopim čez mejo. Tu pojejo moje pesmi, govorijo moj jezik. Imajo podobne navade, kot jih je imela moja babica. Tu čutim vez doma, ki mi manjka v Italiji. Čeprav imamo drugačen naglas, smo ponosni, da smo zamejski Slovenci."

In še podatek o tem, kako lahko Slovenija spremeni človeka. "Zaradi potovanj po vaši državi sem se naučil govoriti slovensko. In če prej sploh nisem poznal slovenskega vina, ga zdaj pijem vsak dan. Po par kozarcih celo govorim tekoče slovensko," smeje razlaga Carlo.

Ja, tudi Slovenija je lahko la Dolce Vita.