Pred dnevi sem v poplavi pomembnih novic, s katerimi nas bombardirajo mediji, bolj po naključju kot ne opazil tudi nepomembno: vrhovno sodišče ameriške zvezne države Misisipi je Claudu Johnsonu priznalo pravico do odškodnine za uporabo dveh očetovih fotografij.

Claude Johnson je temnopolti upokojeni voznik tovornjaka, ki živi v Crystal Springsu in je decembra lani dopolnil že 82 let. Njegova mati je bila Virgie Jane Smith, v rubriki oče (menda ga je videl samo enkrat v življenju) pa v njegovem rojstnem listu piše le R. L. Johnson, delavec. Po lastnih besedah je od nekdaj vedel, da se za skopo zaznambo skriva ena največjih bluzovskih legend vseh časov Robert Leroy Johnson, a mu tega ni nihče verjel. Po letih dokazovanja je sodišče šele l. 1998 to priznalo in Clauda razglasilo za edinega dediča očetovih tantiem, ki se jih je do takrat nabralo že za 1,3 milijona dolarjev.

Robert Johnson v podobi
Razen Clauda je za Robertom Johnsonom ostalo le nekaj zelo daljnih sorodnikov. Tako je njegova zapuščina sprva pripadla Claudovi polsestri Carrie Harris Thompson.

Leta 1973 je pri njej zazvonil telefon. Na drugi strani žice je bil glasbeni promotor in vnet raziskovalec bluzovske zgodovine Steve LaVere, ki ga je zanimalo, ali nima morda kake fotografije pokojnega Roberta. Dotlej namreč svet sploh ni vedel, kakšen je bil videti mojster, ki so se mu vsi klanjali. Carrie je bila presenečena: kot da bi vedel, jo je LaVere poklical, ravno ko je spet našla dve majhni Johnsonovi fotografiji, več let založeni v starem Svetem pismu.

Prva prikazuje pokojnega glasbenika, oblečenega v izposojeno črtasto obleko, s kitaro v rokah (za zaprisežene kitariste je zanimivo, da je to Gibsonov model L-1). Nastala je okoli l. 1935 v studiu Hook Brothers v Memphisu. Druga je še manjša, zgolj portretna, na njej pa je obraz mladeniča s cigareto v ustih. Videti je tudi del vratu njegove kitare. Domneva se, da se je tako slikal Johnson sam v enem od fotoavtomatov na jugu ZDA. To sta fotografiji, do uporabe katerih ima po novem pravico Claude.

Medtem se je pojavila še tretja domnevna Johnsonova fotografija. L. 2005 jo je na eBayu kupil klasični kitarist Steven »Zeke« Schein in prikazuje Johnsona, spet nerazdružljivega s kitaro, kako stoji ob večletnem spremljevalcu Johnnyju Shinesu. Ko se je novica razširila v javnosti, je John Kitchens, zdajšnji upravljavec Johnsonove zapuščine, naročili strokovno preiskavo. Večkrat proslavljena forenzičarka Lois Gibson je potrdila, da je na fotografiji skoraj zagotovo Johnson.

Pogodba s hudičem
Pred devetimi leti sva bila z Mojco na meni izjemno dragem potepanju po ZDA, ki mu navadno rečem »popotovanje po glasbeni Ameriki«. Najine glavne postaje so bile meka kantriglasbe Nashville, St. Louis, kjer je na vrhuncu moči deloval »oče« ragtima Scott Joplin, Memphis in Tupelo, kjer sva se poklonila spominu na Elvisa Presleyja, Clarksdale, ki je še danes zavit v gost dim bluzovskih beznic, Meridian, ponosen na svojega izjemnega »jodlarja« Jimmieja Rodgersa, in New Orleans, seveda zibelka džeza. Ob vrnitvi domov sva se ustavila še v New York Cityju, da sva poiskala tamkajšnji dom in grob Louisa Armstronga.

Na širšem območju Clarksdala skoraj ni mogoče, da človek ne bi trčil ob duha Roberta Johnsona. Nama se je to prvič primerilo na križišču avtocest US 49 in 61, na južnem robu mesta. H križišču romajo množice Johnsonovih privržencev, kajti po eni od razlag naj bi se na njem glasbenik srečal s hudičem in mu prodal dušo v zameno za tako rekoč nadnaravno mojstrsko ubiranje kitarskih strun.

Splošno sprejeto je, da se je Robert Johnson rodil 8. 5. 1911 v Hazlehurstu. Njegovega rojstnega lista sicer niso našli, a njegova mati Julia Ann Dodds je vedno trdila tako. Nezakonski oče je bil Noah Johnson, s katerim je Doddsova živela, potem ko je moral mož Charles zaradi spora z belci pobegniti iz Hazelhursta. Ko je Robert hodil v šolo, se je podpisoval Spencer. To je bil novi priimek Charlesa, pri katerem je v Memphisu živel nekaj let. Prav veliko šol ni naredil. Zato se je moral preživljati s priložnostnimi deli po poljih in z glasbo. Ko se je, star še niti 18 let, prvič oženil, se je na poročno listino podpisal Robert Johnson. Žena mu je nekaj mesecev za tem pri porodu umrla, prav tako otrok. Iz tega obdobja se ga Son House spominja kot dobrega orgličarja, a obupno slabega kitarista. Potem se je Johnsonova biografska nit pretrgala in ko se je čez leto dni spet pojavil, je bil naravnost čudežno dober kitarist.

Tako se je rodila faustovska legenda o njegovi prodaji duše hudiču. Ljudje so govorili, da si je neke noči, ko je odbilo polnoč, oprtal kitaro na ramo in se odpravil na osamljeno cestno križišče. Tam je naletel na ogromnega črnega moža (hudiča), ki je vzel njegovo kitaro in jo uglasil. Nato je nanjo zaigral nekaj pesmi, mu jo vrnil in nanj prenesel imenitno kitarsko znanje. Govorice je razpihoval tudi Johnson sam s pesmimi, kot so Cross Road Blues, Hellhound on My Trail in Me and the Devil Blues. Nekaj pa je k njim verjetno pritaknilo tudi to, da sta z učiteljem Ikom Zinnermanom rada hodila vadit kitaro ponoči na pokopališče, kjer sta imela mir.

Kje je Johnsonov grob?

Popoldne sva se odpeljala proti slabih 90 km oddaljenemu Greenwoodu, kjer se je mnogo prezgodaj sklenila Johnsonova življenjska pot. Umrl je star komaj 27 let in tako prvi med slavnimi vstopil v »klub 27«, kjer so se mu pozneje pridružili Brian Jones (1969), Jimi Hendrix in Janis Joplin (1970), Jim Morrison (1971), Kurt Cobain (1994) ter Amy Winehouse (2011).

Potem ko Johnson ni imel več težav z obvladovanjem kitare, se je odločil, da se bo preživljal kot ulični glasbenik. Pustil je bolno drugo ženo, s katero se je medtem poročil, in l. 1932 odšel po svetu s trebuhom za kruhom. Preostanek življenja se je potikal po jugu ZDA in občasno zašel tudi višje na sever, vse do Kanade. Kjer koli se je ustavil za dlje časa, si je našel žensko. Bil je lepih manir in je znal sladko govoriti, tako da mu ni bilo težko osvojiti srce ženske, ki si jo je poželel. Ob glasbi je tako kot ženske ljubil samo še viski. Prav ti dve ljubezni sta ga nazadnje pokončali.

Tudi Johnsonova smrt je zavita v nezanesljive mite. Eden od njih pravi, da se je poleti 1938 ustavil malo zunaj Greenwooda, kjer je zvečer zaigral množici za ples. Med nastopom je po svoji stari navadi zapeljeval žensko, ki mu je bila všeč. A tokrat je imel usodno smolo. Izbral si je tako, ki je bila poročena z zelo ljubosumnim možem. Ko je soprog ugotovil, kaj se dogaja, je Johnsonu ponudil steklenico viskija, ki se je izkazal za zastrupljenega. Nekaj dni pozneje, 16. 8. 1938, je Johnson v hudih mukah umrl. Kje so ga pokopali, ni znano, znano pa je, da obstajajo kar tri oznake njegovega zadnjega počivališča.

Ko sva se pripeljala v Greenwood, nisem vedel, kako bi se lotil iskanja groba. Zapeljal sem na prvo bencinsko črpalko. V majhni prodajalni je bila edino bitje temnopolta mladenka, ki je sedela za blagajno. »Le kaj ta ve o Robertu Johnsonu,« sem si mislil. A ker ni bilo izbire, sem začel nekaj momljati o njem. Brž ko sem zamrmral njegovo ime, me je prekinila: »Iščete njegov grob?« In mi je, ne da bi počakala odgovor, podrobno razložila, kako se pripeljem do bližnje misijonske baptistične cerkve Mali Sion.

Brez težav sva našla preprosto cerkvico, obito z belimi deščicami, okoli katere je bilo brez reda razmetanih nekaj spominskih kamnov. Med prvimi sva pod visokim hikorijevcem opazila ličen siv nagrobnik in stopila k njemu. Bil je pravi. Na njem je z Johnsonovim rokopisom vklesana prerokba: »Jezus iz Nazareta. Kralj Jeruzalema. Vem, da moj Odrešenik živi in da me bo poklical iz groba.« Domnevni Johnsonov grob je bil vrsto let neoznačen. Sedanji nagrobnik je l. 2002 postavil LaVere, potem ko je po vztrajnem iskanju sklenil, da najverjetneje tu počivajo Johnsonovi posmrtni ostanki. To mu je namreč zaupala Rosie Eskridge, ki mu je tudi zagotovila, da je grob vročega avgustovskega dne lastnoročno izkopal njen mož Tom.

Vsi Johnsonovi posnetki
V začetku 60. let je odrešenik za časa življenja povsem spregledanega Johnsona res poklical iz groba, vendar se ni imenoval Jezus, temveč John Hammond, producent in iskalec novih talentov pri založbi Columbia.

Hammond je že l. 1938 pripravljal velik božični koncert Od spiritualov do svinga v znameniti Carnegiejevi dvorani v New York Cityju. Vanj je želel vključiti tudi Johnsona, a so njegovi pomočniki presunjeni ugotovili, da je možak nekaj mesecev prej umrl. Na vrhuncu ameriškega oživljenega zanimanja za ljudsko glasbo se je Hammond ponovno spomnil nanj in založbo nagovoril, da je l. 1961 izdala album Robert Johnson ‒ King of the Delta Blues Singers s 16 njegovimi posnetki. Plošča je pretresla popularnoglasbeni svet. Erik Clapton je, ves očaran, posnel eno njegovih pesmi z Johnom Mayallom, zatem še drugo s triom Cream. Če dobro pogledate ovitek albuma Bringing It All Back Home Hammondovega varovanca Boba Dylana, boste med ploščami na njegovi mizi opazili tudi Johnsonov album.

Johnsona so pred snemalne mikrofone pripeljali dvakrat. Prvič je to Don Law iz založbe American Record Company storil 23., 26. in 27. 11. 1936 v San Antoniu, kjer je v zasilnem studiu v sobi 414 hotela Gunter naredil z njim 22 posnetkov. Iz njih je založba Vocalion pripravila 6 plošč na 78 obratov, od katerih je prodajo 5.000 izvodov dosegel edinole Terraplane Blues. Kljub temu ga je Law povabil na snemanje še v drugo, tokrat v Dallas, kjer je bil začasni studio urejen v tretjem nadstropju Vitagraphovih pisarn. V dveh dneh, 19. in 20. 6. 1937, sta naredila 20 novih posnetkov, ki so dali še 6 plošč. Med njimi je bila tudi Hellhound on My Trail, ki velja danes za Johnsonovo najboljšo pesem.

Na celovit vpogled v Johnsonovo snovanje je bilo treba počakati še vse do l. 1990, ko je pri Columbii (oz. Sonyju) izšla dvojna cedejka Robert Johnson – The Complete Collection. Z njo so postali poslušalcem dostopni vsi Johnsonovi posnetki, razen enega, ki so ga našli pozneje. Album je kupilo več kot milijon ljubiteljev bluza in si je naslednjega leta prislužil tudi grammyja za najboljši zgodovinski album.

Midva sva iz Greenwooda nadaljevala pot še kakih 30 km bolj na jug, skoraj do Morgan Cityja. Malo pred mestom sva levo za cesto zagledala še eno snežno belo leseno poslopje, ob njem pa se je že od daleč v soncu bleščal nizek kamnit obelisk. Ustavil sem pred misijonsko baptistično cerkvijo Sionskega griča. Da, to je bil obelisk, ki ga je ob izdaji omenjenega albuma postavil Sony na mestu, za katero se je takrat ugibalo, da bi bilo lahko Johnsonov grob. Velikemu glasbeniku se je poklonil z napisom: »Njegova glasba je zaigrala na struno, ki še vedno zveni. Njegov bluz je nagovoril rodove, ki jih ni nikoli poznal, in iz njegovih sanj in strahov ustvaril poezijo.«

Najmanj verjetno se zdi, da bi bil Johnson pokopan daleč za Paynovo kapelo v bližnjem Quitu, kot je pred skoraj četrt stoletja pisala revija Living Blues. Rokovska skupina The Tombstones iz Atlante mu je sicer takrat tam postavila skromno ploščo z napisom »Naj počiva v bluzu«, vendar danes noben resen raziskovalec Johnsonovega življenja ne verjame, da bi bil glasbenik res pokopan tam.

Zato sva potovanje končala kar v Morgan Cityju. Za silo potešena sva končala iskanje poslednjih korakov moža, za katerega je Eric Clapton dejal: »Z njim se je v resnici vse začelo.«

Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek
Prepesnitev verzov: Matej Krajnc (Robert Johnson: Peklenski blues)