Največji priliv Italijanov dobimo iz severnih italijanskih regij, bližnje Furlanije - Julijske Krajine, Veneta, Lombardije, Emilje - Romanje, Tridentinskega - Gornjega Poadižja in Piemonta. Velika kupna moč in tržni potencial tiči tudi v centralni regiji Lazio. Gostje iz teh severnozahodnih pokrajin imajo višjo kupno moč in kar sedemdeset odstotkov jih opravi vsaj eno turistično prenočitev na letni ravni, kar jih dela dobre popotnike.

Sodobni italijanski turist danes prihaja iz srednjega socialnega razreda, ima višjo stopnjo izobrazbe in pričakuje, da bo na destinaciji dobil ponudbo v italijanskem jeziku. Kar se tiče Slovenije, imajo Italijani še vedno tradicionalen okus ‒ največ povprašujejo po Bledu, Ljubljani, Kranjski gori, Postojnski jami in Mariboru. Njihovi primarni motivi ostajajo oddih na morju, obisk mestnih jeder, kulturna potovanja in velnes, temu pritrjujejo tudi številke, saj smo lani največ prenočitev naših sosedov imeli ravno v zdraviliških občinah.

“Italijani najraje dopustujejo v hotelskih nastanitvah. Ko izbirajo destinacijo, so poleg cene najbolj pozorni na izkušnje in priporočila znancev ali prijateljev. Pri nas se jim težje prodajajo edinstvene nastanitve, kot so glampingi in pa avtentična doživetja. Na podlagi analize, ki smo jo opravili na Slovenski turistični organizaciji, Italijani Slovenije trenutno še ne prepoznavajo kot destinacije s ponudbo za zahtevnega turista. Prepoznajo nas kot destinacijo, ki je primerna za lažje sprehode in oddih v naravi. Imajo nas za državo, ki razvija trajnostni turizem in ima močno izraženo skrb za naravno okolje,” je mnenja Aljoša Ota, direktor predstavništva STO-ja v Italiji.

Imamo manj časa in manj prijateljev – in to se odraža tudi na turizmu
Italijani so se danes kot turisti preobrazili. Če je bilo pred leti za Italijana dovolj, da si je ogledal eno cerkev in nato hotel iti čim prej nekaj pojest, danes potuje iz čisto drugačnih vzgibov. V ospredju sicer še vedno ostaja gastronomija, se pa turistično zanimanje vse bolj obrača v skandinavsko smer aktivnega oddiha ‒ kar bo v prihodnje zahtevalo tudi drugačno tržno nagovarjanje Italijanov.

“Pred leti, ko sva z očetom imela turistično agencijo, Italijanom, v nasprotju z Avstrijci, ki so hoteli tudi dvakrat dnevno treking čez 2000 metrov, za nobeno ceno ne bi mogel prodati športnih avantur. Samo primer ‒ enkrat smo zaradi zapore ceste avtobus parkirali petsto metrov stran od restavracije. In sem slišal žensko iz skupine, ki je klicala domov in rekla: ‘Super izlet, ogromno smo videli, zdaj imamo pa še treking!’ Danes se z globalizacijo in mladimi generacijami italijanski gost vse bolj pomika v smeri turizma, kot ga dojemajo Skandinavci. So pa njihova pričakovanja od slovenske ponudbe bistveno večja kot pred leti,” opozarja Gorazd Skrt, dober poznavalec italijanskega turizma, ki že petnajst let dela v Milanu in slovensko turistično ponudbo v sodelovanju z zasebnimi partnerji na italijanskem trgu promovira s podjetjem Lovely Trips.

“Italijanski turist je bil včasih bistveno bolj enostaven, kot je danes. Pred 27 leti smo kot agencija poznali en sam tip turista, ki je imel enotne, generične potrebe – zanimali so ga morje, plaža in dobra hrana. Včasih se je tudi potovalo več, namreč Italijanom so državna podjetja plačevala subvencionirane izlete. Danes tega skorajda ni več. Italijani vse manj potujejo v skupini, vedno več je individualnih turistov, pri čemer prednjačijo ženske. Turizem je, gledano s sociološke perspektive, postal odraz naših življenj ‒ imamo manj časa in manj prijateljev – in to se odraža tudi v turizmu.”

Vedno je bila napaka, da smo Italijanom stregli njihovo hrano
Italijani pri nas najredkeje zaidejo na Štajersko, Kozjansko, v Prekmurje in vzhodno Slovenijo. Regije, ki sicer ponujajo zelo avtentičen doživljajski turizem, povezan s kulinariko in arheologijo, imajo izjemno slabo promocijo na italijanskem tržišču. Kar se tiče nišnih produktov, se pri nas Italijani največkrat odločajo za opazovanje rjavega medveda, naše največje prostoživeče zveri. Seveda pa v njihovem osrednjem fokusu ostaja gastronomija. Pri nas se Italijani nikoli niso zadovoljili s pico v neimenovani restavraciji, oni so deželo od vedno spoznavali preko hrane. Če so včasih na ta račun obiskovali dolino Soče, Obalo in Vipavsko dolino, pa so se danes njihova kulinarična potovanja razširila vse do Ljubljane.

"Odraščal sem na zahodni meji, kjer je turizem kot svojevrsten fenomen zrasel iz ekonomske osnove. Tedaj je v Jugoslaviji bencin stal tretjino manj kot v Italiji in Italijani so romali k nam po gorivo. In ker naši sosedje niso kot Nemci, da bi del privarčevanega odnesli domov, je bila tradicija, da so si v naših mesnicah kupili še meso. Od tega je dobro živela predvsem Soška dolina in takrat so vznikale tradicionalne gostilne, ki so se danes preobrazile v prestižne restavracije," pripoveduje Gorazd Skrt in dodaja: "Vedno je bila velika napaka, da smo Italijanom pri nas stregli njihovo hrano. Do danes smo se naučili pomembnosti, da jim na krožniku serviramo zgodbo naše hrane, zgodovine, dobaviteljev in pokrajine."

Letos bo Slovenska turistična organizacija na italijanskem tržišču Slovenijo oglaševala na glavnih TV-kanalih RAI 1, Canale 5, RAI 3 in Italia 1. Prvič se bo promocija razširila tudi na televizijske kanale višjega dohodkovnega in izobraževalnega razreda. Pri tem je dobra novica, da se bo nadaljevalo tudi uspešno sodelovanje z izjemno priljubljeno italijansko oddajo Melaverde, ki že od leta 1998 obravnava tematike gastronomije, kulture in etnologije.

Oddajo Melaverde si vsako nedeljo ogleda več kot 4,6 milijona italijanskih gledalcev. Letos je tako že napovedano snemanje kar treh epizod. Se je pa lani na glavni mreži Canale 5 Slovenija že predstavila kot kulturna in enogastronomska destinacija, ki nima težav z množičnim turizmom. To namreč postaja vedno večja konkurenčna prednost.

“Množični turizem je pereč problem v ključnih italijanskih zgodovinskih mestih, kot so Benetke, Rim in Firence. Pri reševanju tega je premalo usklajevanja na državni ravni. Benetke so, na primer, prepovedale vstop in sidranje velikih križark, postavile so mobilne pregrade, ki urejajo tokove turistov na nekaterih ključnih točkah in postavile višjo turistično takso za enodnevne goste. O podobnih ukrepih se pogovarjajo tudi v regiji Liguria za znamenita zgodovinska mesta, ki jih poznamo pod imenom Cinque Terre. V Firencah so s sodelovanjem vseh glavnih akterjev pripravili nov akcijski plan mesta in vzpostavili aplikacijo, ki v realnem času usmerja tokove turistov na podlagi povpraševanja. Trenutno najtežja situacija je v Rimu, kjer mestna uprava proti množičnemu turizmu sploh nima realnih ukrepov,” razlaga Aljoša Ota, predstavnik slovenskega turizma v Italiji.

Rezerve v večji obiskanosti Italijanov so logistične narave. Potrebovali bi neposredne letalske povezave z Milanom in Rimom ali še bolje, neposredne povezave z vlakom. Tu pa je Slovenija v zadnjih sto letih nazadovala. Do maja 1914 je bilo mogoče z Dunaja v Trst priti v desetih urah, in to trikrat na dan, brez prestopanja. Danes vlaki zaradi dotrajanosti proge po slovenskih železnicah potujejo bistveno počasneje kot pred sto leti. V svetu se nam je uspelo uveljaviti kot trajnostna destinacija. Toda ‒ kar se pa tiče javne prometne infrastrukture, smo na zelo nizki ravni srednjeevropske države. Daleč od strateške zaveze, da Slovenija postane destinacija za 5-zvezdična doživetja.