Letos je bil z nami še Jernej Zlobko, prav tako član Kolesarskega društva Raketa, ki združuje kolesarske navdušence vseh vetrov. Spoznali smo se med študijem v Ljubljani in Kopru, kjer smo našli nekaj, kar nas druži še danes, ko si vsak na svojem koncu ustvarjamo svoja življenja. Vsem je skupno, da prisegamo na aktivni dopust, smo radovedni ter željni pustolovščin in popotovanj v neznano. To nas je tokrat spodbudilo, da se podamo na avanturo na Vzhod, po pokrajinah Romunije, Ukrajine in Moldavije.

Idejo za traso smo dobili na lanski avanturi po državah nekdanje Jugoslavije. Po hitri preverbi prevoza koles z letalom in povezav na Vzhod je padla odločitev za pot od Bukarešte do Kišinjeva. Ker toliko časa in na tak način v teh državah ni bil še nobeden, smo si ustvarili vsak svojo predstavo. Dejansko doživetje pa je preseglo našo domišljijo, saj je bilo mnogo bolj pestro in doživeto od pričakovanega. Tudi zato, ker turizma na naši poti skorajda nismo srečali. In ravno po to smo šli. Po nekaj popolnoma drugačnega.

Z letališča v Trevisu smo z madžarskim nizkocenovnim prevoznikom odleteli v Bukarešto. Za prevoz je kolesa bilo treba razstaviti in jih umestiti v ustrezno embalažo. Proti pričakovanjem smo po dobri uri in pol že pristali in v bolj ali manj brezhibnem stanju prevzeli vsak svoje kolo. Po prihodu v središče mesta smo se namestili v hostel in se na kolesih odpravili raziskovat romunsko prestolnico z nepogrešljivo Ceausescovo palačo, ki se bohoti bolj kot kar koli drugega v mestu. Seveda tamkajšnje mesto nima kolesarskih stez. Prav tako je prometna kultura in uvidevnost do kolesarjev na ravni, ki je od doma nismo vajeni. Vožnja po tripasovnicah in občasno kršenje prometnih pravil sta tukaj skorajda neizogibna. Od konjskih in oslovskih vpreg, tovornjakov, za katere se zdi, kot da jih poganja premog, do najdražjih avtomobilov, ki jih vozijo lokalni povzpetneži. Na romunskih cestah najdete vse to. Od glavnega mesta pa vse do najbolj odročne vasice na ukrajinsko – moldavski meji.

Iz Bukarešte smo se odpravili proti Konstanci, petemu največjemu mestu in glavnemu romunskemu poletnemu letovišču ob Črnem morju. Ker smo želeli čim manj prometa in stik z domačini, smo pot ubrali skozi romska naselja. Številni domačini so nam vožnjo po teh vaseh odsvetovali, a nas to ni odvrnilo. Izkušnja s tega dela popotovanja je bila zanimiva, do neke mere celo stresna. Večina ljudi v teh vaseh je na cestah. Pozdravljali so nas, kričali, navdušeni otroci pa so tekali ob nas in se nas dotikali. Prehitevali smo vprege, katerih vozovi so tako slabi, da se komaj premikajo, in občasno so se na nas zgrnila krdela klateških psov in nas z glasnim laježem poskušala pregnati. Na prvi pogled je vse delovalo precej nevarno, a smo se s časom navadili. Razen plastenke, vržene v najbolj prestrašenega člana naše ekipe, se je dobro izšlo.

Po štirih dnevih smo prispeli v Konstanco, natančneje v mestece Eforie Nord, kjer smo si privoščili prvi dan počitka. Okopali smo se v Črnem morju in se naužili tamkajšnjih presenetljivo dobro urejenih peščenih plaž s pestro turistično ponudbo. Še posebej lepo je proti večeru, ko se poleže gneča in se metrski valovi nad obalo zgrinjajo samo zate. Od tod smo se odpravili na sever, do Mamaie, osrednjega letovišča, ki se dobrih 10 km razteza ob morju. Vrstijo se klubi, kavarne, trgovine in številne lepe promenade. Skupaj z gnečo, zapečenimi in razgaljenimi telesi tem vsem drugim, kar pritiče takšnemu kraju.

Potovanje proti severu nas je vodilo do naravnega habitata delte Donave, kjer se ta izliva v Črno morje. Znašli smo se v popolnoma drugačnem svetu. Neskončnim mokriščem in pestri biotski raznovrstnosti kar ni konca, vse do v Tulce, od koder se je mogoče odpraviti na ladijski izlet po približno 100 km dolgi delti najdaljše evropske reke. Gre za izredno zanimivo naravno znamenitost, pravi naravni biser, do katerega se domačini na žalost obnašajo mačehovsko. Turistične zmogljivosti tega območja je skoraj neizkoriščene. Table, ki označujejo delto, so zastarele, turistične točke so zaprte, infrastruktura neurejena. Prav nihče nam ni znal podati koristne informacije v zvezi z okoliško naravo in ponudbo.

Po neskončnih kilometrih poljedelske ravnine, ko nas je psihološko že začel najedati veter v prsi, je na naše veselje sledila bolj razgibana pokrajina. Srečali smo prvega kolesarja popotnika. Dekle iz Francije, ki se je iz Nemčije s kolesom odpravila ob Donavi do njenega izliva. Po prijetnem klepetu in nastavitvi zavor, ki so ji delale težave, smo se odpravili do Galatija. Največjega pristanišča ob Donavi, kjer je reko treba prečkati s trajektom. Industrijsko mesto nas ni navdušilo, zato smo se že naslednje jutro odpravili proti Ukrajini. Na poizvedovanja, ali je kljub dogajanju v Ukrajini zahod države zadosti varen, smo dobivali zelo različne odgovore. Odločili smo se, da preverimo sami.

Do zob oboroženi vojaki na mejnem prehodu so nam precej hitro naslikali neobetavno podobo. Pot čez mejo smo kljub temu nadaljevali in v obmejnem mestu živeči Bolgar, v katerega gostilni smo se ustavili, nam je vse skupaj prikazal v čisto drugi luči. Pojasnil je, da je tudi sam član lokalnega kolesarskega društva. Na hitro je sklical nekaj članov in prijetna debata, ki se je kmalu sprevrgla v hedonistično razvajanje ob dobrem vinu, tipičnih bolgarskih specialitetah in pristnem balkanskem vzdušju, se je zavlekla pozno v noč. Prespali smo v spalnih vrečah pod verando gostilne. Resnično svojevrstno doživetje. Že naslednje jutro se je Ukrajina začela kazati v novi podobi. Nenehni mrki pogledi, pozivi, da naj čim prej nadaljujemo v Moldavijo, ker pri njih ni varno, sumljivi ljudje ob cesti in na njej ter dobesedno razrušene ceste so nas prepričali, da smo do sredine tistega dne državo zapustili. Odšli smo nazaj v Moldavijo, ki nas v kolesarskem smislu ni navdušila. Nadaljevanje neskončnih polj, ki smo se jih počasi že naveličali, prav tako slabe ceste in na redko razmetane vasi so nas pripeljale do mesta Comrat. Da bi zaradi napovedanega celonočnega dežja prespali v varnem zavetju hotela, smo prevozili 80 kilometrov.

Suvereno trdim, da v Moldaviji turizma ni. V manjših mestih le stežka najdete gostilno ali restavracijo, kjer bi stregli hrano. Posegli smo po konzervah in drugih živilih, ki se dobijo v vsaki vaški trgovini, v katerih pa ne boste našli sadja ali zelenjave. Po vaseh je večji del moldavskih trgovinic založen z doma pripravljenimi keksi. Skrajno zanimivo. Večkrat nas je razočaral tudi očiten namen domačinov, da nas opeharijo. Po prvem prenočišču, za katerega smo odšteli 18 evrov, smo se naslednjo noč v podobnem mestecu izpogajali za ceno 20 evrov za štiriposteljno sobo, kot je izhajalo iz hotelskega cenika. Ko smo se namestili in oprhali, smo v pogovoru s hotelirko ugotovili, da želijo 20 evrov po osebi. Mlada gospodična nam je hitela pojasnjevati, da so cene za tujce drugačne, višje. Trdno odločeni, da za tako ceno v hotelu ne prespimo, smo na koncu pristali na za moldavske razmere še zmeraj visoko ceno, 40 evrov. Še posebej, če upoštevate, da se nam je sredi noči sesula postelja in da mi je zjutraj na glavo padla stropna svetilka.

V Kišinjev smo namenoma prispeli dan pred letom v Treviso, da bi si ogledali mesto in okoliške vinske kleti, sloves Moldavije. Izbrali smo klet Milestii Mici s čez 2 milijona buteljk vina, s čimer so se vpisali v Guinessovo knjigo rekordov. Klet se razprostira po 200 km podzemnih rovov, ki so iz časa izkopavanja apnenca za gradbene podvige v Kišinjevu. Po kleti se vozi z avtomobilom. V njej so cele ulice, poimenovane po posameznih sortah vin! Ogled smo sklenili s pokušnjo vin. Ponovno ne brez grenkega priokusa. Ponudba, za katero smo se odločili in jo plačali, se je bistveno razlikovala od dobljenega. Odločili smo se za šest vzorcev vina, kosilo in darilne buteljke, od česar smo na koncu dobili zgolj pokušnjo treh vin.

Za nameček smo si ogledali še moldavsko vlado in parlament. Poleg javnih ustanov, ki so v vsakem glavnemu mestu, parkov, cerkva in muzejev, turističnih znamenitosti skorajda ni. Navdušil nas je zgolj pogled na »vrata v mesto«, ki so uprizorjena na večini fotografij mesta. Razglednic nismo pošiljali, ker jih ni ali jih vsaj ni bilo mogoče najti.

Sledila sta le še vožnja do kišinjevskega letališča in ponovno razstavljanje koles. Ob njihovem prevzemu smo na njih opazili manjše poškodbe. S kolesi med tovorjenjem očitno ne ravnajo najbolj nežno, zato kakšna dodatna obloga ne škodi.

Polni vtisov in občutka, da je vse skupaj minilo prehitro, smo se podali svojim vsakodnevnim opravilom naproti. Seveda ne brez zaobljube, da se tudi naslednje leto odpravimo na podobno preizkušnjo. Morda od Kaspijskega do Črnega morja čez Azerbajdžan, Armenijo in Gruzijo. Bomo videli. Za začetek se želimo predvsem spočiti, strniti vtise in anekdote ter letošnje popotovanje še dolgo ohraniti v spominu.

Besedilo: Rado Trifković
Foto: Jernej Zlobko, Matej Kramberger in Goran Sambt