Krems an der Donau je mestece, oddaljeno od Dunaja slabo uro vožnje ob Donavi navzgor. Šteje približno 25.000 duš in se ponaša z dolgo zgodovino, ki je njegovo mestno jedro pripeljala celo na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Prav bogata kulturna ponudba pa je tudi eden od dveh največjih ponosov meščanov.

Rajski vrtovi umetnosti
V tej ponudbi ima zelo ugledno mesto Donaufestival, ki ga že desetletje pripravljajo konec aprila ali/in na začetku maja. Letos se je dogajal v dveh delih: prvi 25. in 26. aprila ter nato večinski od 30. aprila do 3. maja. Njegov glavni pobudnik in vseh deset let umetniški vodja je Tomas Zierhofer-Kin iz Mozartovega Salzburga. Ta je za cilj festivala postavil korenito prevrednotenje in redefiniranje umetnosti, a takšno, ki budi upanje v boljši svet. Ob obletnici je zapisal: "/.../ v svojih glavah bomo ustvarjali rajske vrtove in se družili z rastlinami in živalmi; sestavljali bomo manifeste, ki bodo z močjo podob, zvokov in besed nasprotovali svetu, ki ga sovražimo, in nežno izražali ljubezen svetu, o katerem sanjamo in verjamemo, da lahko postane resničnost." V desetih letih je prireditev poslušalcem občutljivih oči in ušes, predvsem pa odprtih glav ponudila že več kot 600 drugačnih posameznikov in skupin.

Midva sva kak dan pod njegovimi odri preživela že trikrat. Letos sva ga ujela za las, čisto zadnji dan, ko je svoje varovance predstavljala dunajska neodvisna založba Editions Mego. Kdor vsaj površno spremlja elektronsko eksperimentalno glasbo, je skoraj gotovo že kdaj naletel na katerega izmed njenih izdelkov.

Donaufestival je sicer predvsem glasbeni festival, a je še mnogo več od tega. Program praviloma vsebuje tudi vse mogoče zvočne instalacije, gledališke, plesne in sploh scenske predstave, filmske projekcije ter druge umetniške eksperimente. Obiskovalec preprosto kupi dnevno (lahko tudi večdnevno) vstopnico in si potem lahko ogleda vse, kar se tisti dan dogaja na različnih prizoriščih. Na spletu je bila letos cena dnevne vstopnice 29 evrov. Tokrat se je bilo še teže odločiti, kaj početi, saj so se programu pridružile tudi druge, bolj tradicionalno usmerjene kulturne ustanove v mestu. In teh res ni malo. Krems se namreč ponaša tudi s t. i. Umetnostno miljo, kjer se v eni ulici na razdalji le nekaj sto metrov zvrstijo osrednja likovna galerija, muzej karikatur, hiša knjige in še nekaj manjših razstavišč.

Midva sva svoj festivalski dan začela že dopoldne. Za uvod sva si izbrala obisk največje galerije v mestu, kjer je bila takrat odprta razstava Nazaj v prihodnost ‒ Od Tiepola do Warhola. Na ogled je bilo okoli 250 del iz zasebne zbirke Bernda in Verene Klüser, ki imata sicer svojo galerijo v Münchnu. Ko sva ugotovila, da so razstavljene skoraj samo risbe, sva bila rahlo razočarana, saj večina del ni bila reprezentativnih in tako ne namenjenih likovno manj razgledanim obiskovalcem, kakršna sva midva. Sva pa vsaj izvedela, da so se v risanju preizkušali tudi ustvarjalci, uspešnejši v drugih umetnostih ‒ pisatelja Victor Hugo in George Sand ter skladatelj John Cage.

Blixa se še smehlja
Po kratkem počitku in obedu se je že ob treh popoldne začelo zares. V izjemno akustični opuščeni minoritski cerkvi so svojo predstavo začeli za sredinsko poslušalstvo manj sprejemljivi snovalci, ki delujejo pod okriljem omenjenega Mega. Mene so zanimali prav ti.

Najhujši udar smo doživeli že takoj na začetku. Stephen O'Malley se je izkazal za pravega zvočnega terorista. Z distorziranimi "droni" metalske kitare je povzročal neznosen hrup, ki ni le paral ušes, ampak je stresal naša telesa od glave do peta. Tako se je prisostvovanje njegovemu nastopu izkazalo za vsaj toliko fizično kot čustveno izkušnjo. Če smo med njegovim nastopom na neosvetljenem odru vsaj slutili človeško postavo in kup zvočnikov, so ga za tem povsem izpraznili. In smo krenili na kratko zvočno potovanje skozi vesolje. Med zvezdami je pilotiral Kassel Jaeger, ki se je za to potrebnih veščin učil v Schaefferjevi Group de Recherches Musicale. Sam sem se spraševal: le kakšna je razlika med takšnim "koncertom" in poslušanjem plošče iz domačega fotelja? Z Billom Orcuttom smo si nato za dobre pol ure oddahnili. Glasbenik sam, globoko sklonjen na stolu, zgolj z akustično kitaro na kolenih in mikrofonom pred seboj. V zapletenem ubiranju strun je uho sem ter tja ujelo daljne odmeve ameriškega bluza v slogu kakšnega Johna Faheyja. Za konec je prišel na oder še dvojec Compound Eye, ki ga tvorita Drew McDowall in Tres Warren. Industrijski ropot, nenavadne šume, piske in brenčanje jima je uspelo "sestaviti" v prav presenetljivo poslušljivo zvočno konstrukcijo. Nekateri poslušalci se preprosto legli na tla, zaprli oči in odsanjali z njima.

Zvečer se je bilo treba preseliti na sejmišče in v sosednjo mestno dvorano, kjer je na nas čakal šopek tržno najuspešnejših Megovih izvajalcev: Fennesz, Sensate Focus, Donato Dozzy in Chris Madak. Največ sem pričakoval od zvezdniškega Fennesza, a so preveč "naviti" ojačevalci uničili ves čar. Že večkrat sem se trudil, a meni plesna elektronika noče ne v glavo ne v pete. Še dobro, da sva v Krems prišla zaradi čisto drugačnih zvokov, ki sva jih lani zamudila v Ljubljani.

Do zadnjega kotička se je mestna dvorana napolnila že pol ure prej, preden sta na oder stopila Blixa Bargeld in Teho Teardo. Prvi je imel v roki le daljinski upravljalnik za ravnanje s sprogramirano matrico, drugemu je čez ramo visela rdeče-bela basovska kitara. Pridružila se jima je še Martina Bertoni, sedla na stol ob strani in vzela med kolena violončelo. Bargelda sem prvič v živo srečal kot pevca berlinskih Einstürzende Neubauten v njihovih najbolj divjih časih. Potem je k nam leta zahajal kot za silo ukročen kitarist Cavovih The Bad Seeds. Zdaj se je umiril v 55-letnega gospoda v črni obleki z bleščicami. Umiril, a ne sprijaznil s svetom, kakršen je. Dvorano so preplavile počasne basovske linije, ki so poudarjale že tako mračne elektronske zvoke, enolično godrnjanje čela pa je do konca zaostrilo občutje ujetosti v neprijazno stvarnost. Čez takšno zvočno kuliso je zavaloval Bargeldov raskavi bariton: "dni črnih spomnim se / zgrešenih zvez in koncev nekih zgodb / dni črnih spomnim se / med zenitom in nadirjem / obstaja vzorec kakšen kje? / dni črnih spomnim se / najbolj črnega ni zadnji ampak je / in pod površjem / se smehljam / še smehljam". Njegovo petje je gladko prehajalo iz nemščine v italijanščino, pa v angleščino in spet nazaj. Karizmatični Bargeld je že s prvo pesmijo osvojil dvorano, ki ga po debeli uri kar ni hotela spustiti z odra.

Midva sva vzdržala še do konca nastopa Actressa (da, za ženskim vzdevkom se skriva britanski producent Darren Cunningham), potem pa sva se odpravila v posteljo.

Rajski vinogradi
Na poti v hotel sva morala mimo še enega opuščenega verskega objekta – kapucinskega samostana Und. Iz njega je bilo slišati zamolkle ritme Magnumpartyja, velike zabave z živo glasbo, ob kateri so svoja vina iz magnumov predstavljali najboljši vinarji iz Kremške in Kampske doline. Z njo se je zaključeval prvi dan že 20. prireditve Tour de Vin. L. 1990 se je 26 vinarjev s tega območja, da bi se naučili vzgajati kar najboljše vino, povezalo v združenje Österreichische Traditionweingütter. Sprva so le izmenjevali izkušnje med seboj ter z enologi, ampelografi in geologi, kmalu pa so k temu dodali še promocijo svojih vin. Tako ljubitelje žlahtne kapljice s Tour de Vin enkrat na leto povabijo v svoje kleti, kjer lahko za 20 evrov brez omejitev pokušajo, kako uspešni so bili. Midva sva se namenila kremškim vinom posvetiti naslednji dan.

Kremška dolina (Kremstal) je eno od osmih vinskih okolišev Spodnje Avstrije in prva soseda najbolj slavnega med njimi Wachaua. Glavnina območja se razteza po obeh straneh reke Krems, ki se pri mestu enakega imena izlije v Donavo. K okolišu spada še pas gričev po desnem bregu Donave, vštevši tistega, na katerem stoji mogočni benediktinski samostan Göttweig. S trto zasajenih je okoli 2.500 ha, na katerih rasteta skoraj izključno pikantni zeleni veltlinec in aromatični renski rizling.

Na severnem robu Kremsa segajo vinogradi vse do prvih hiš. Tako ni nič presenetljivega, da ima kar sredi mesta (dejansko v Kremsu pridruženem Steinu) svojo klet Bertold Salomon. V njegovi družini se z vinarstvom ukvarja že sedmi rod. Bert, sicer doktor ekonomije, je posestvo prevzel od bolnega brata Ericha in ga v 11 letih povzdignil v enega najbolj cenjenih v Avstriji. Posebno hvalo pojejo njegovemu rizlingu z lege Pfaffenberg in veltlincu z Lindberga. Da nima nič manj posluha za rdeče sorte, dokazuje imenitni syrah s posestva, ki sta ga z ženo kupila ob južni obali Avstralije.

Čez Donavo sva se zapeljala edinole v Palt, kjer sva poiskala klet Michaela Malata. Čeprav vasica premore komaj kakih 600 prebivalcev, sva ga težko našla, saj se hiše stiskajo tako tesno druga k drugi, da je prehode med njimi komaj razločiti. Mladi Michael vodi ne le odlično vinsko klet, ampak tudi nov razkošen družinski hotel s pogledom na Göttweig. Pri vinih nadaljuje izročilo očeta Geralda, kar pomeni, da ponuja bela vina vseh slogov, za te kraje neznačilna rdeča vina (najraje ima modri pinot) in za povrhu še klasične penine.

A mene je najbolj vleklo ob Kremsu navzgor v Senftenberg, ki ga imam v čudovitem spominu s prejšnjih potovanj. Tam je pod najlepšim pobočjem v vasi doma Martin Nigl, zadnji od treh, ki se ponašajo s štirimi Falstaffovimi zvezdicami, in edini, ki se mu je z vsemi petimi poklonil celo veliki Robert Parker. Prej omenjeno združenje Österreichische Traditionweingütter je prvo v Avstriji uvedlo klasifikacijo vinskih leg, kar pozna Francija že več kot 150 let. Zanimivo, da je Niglu dodelilo dva naziva prvovrstne lege, vendar nobenega za Piri, njegov gotovo najbolj znani vinograd s 35 let staro trto. Svoja najboljša vina Nigl prodaja pod blagovno znamko Privat.

Iz Kremške doline, natančneje iz Rohrendorfa, pa je bil tudi pokojni Lenz Moser, po katerem se danes še vedno imenuje ena največjih avstrijskih vinskih kleti. Moser se je s svojimi inovacijami za vekomaj vpisal v zgodovino avstrijskega vinogradništva. Tam so trto stoletja gojili na koleh, ki so bili zasajeni dober meter narazen, grozdje pa je z njih viselo nizko nad tla. Moser je l. 1928 v svojem poskusnem vinogradu trto zasadil v vrste, med seboj oddaljene 3‒3,5 m, kole med seboj povezal z žico in stebla dvignil na višino 1,2‒1,3 m. Izkazalo se je, da si je tako ne le bistveno olajšal delo, ampak dosegel tudi občutno boljše donose trte. Do sredine 50. let prejšnjega stoletja so tak način sprejeli tako rekoč vsi avstrijski vinogradniki in množična mehanizacija se je lahko začela. Sedaj njegovi nasledniki v sodelovanju z okoli 3 tisoč pridelovalci letno napolnijo po 18 milijonov steklenic. Seveda to v glavnem niso vina, ki bi romala na police vinotek, je pa klet z dobrimi vini po dostopni ceni prepričljiva »kraljica« supermarketov.

Gospa Saahs se smehlja
Na koncu si ne morem kaj, da ne bi na kratko skočil čez plot kremškega vinskega okoliša k očarljivi wachauski sosedi. Tam so me namreč že leta mikale dražesti kleti Nikolaihof, a nisem nikoli v nobeni vinoteki našel njihovega vina. Ko sva letos smučala v Cortini d'Ampezzo, pa sem v vinoteki Gerolama (Gerryja) Gaspara presenečen zagledal celo vrsto njihovih buteljk. V hipu sem bil odločen: prvič, ko se bova spet potikala okrog Dunaja, poiščem Nikolaihof.

To pot se je zgodilo. Iz Kremsa sva se zapeljala le streljaj daleč v Mautern, kjer imata v gospodarskem prizidku nekdanjega avguštinskega samostana svoj dom, klet in gostilno zakonca Christine in Nikolaus Saahs. Nekaj deset metrov naprej stoji še družinski penzion Ad vineas. Vrata nama je odprla prijazna gospa Saahs in naju brez zadržkov popeljala v svoje »svetišče«.

Čez notranje dvorišče smo vstopili v velik obokan in slabo razsvetljen prostor, ki je nekdaj spadal h gotski kapeli. Čeprav je danes namenjen v prvi vrsti kupcem, zavzema osrednje mesto v njem ogromna lesena preša. Ko je gospa Saahs opazila najine zvedave poglede, je pojasnila: "Tale preša je iz 17. st. in je dolga več kot 12 metrov. Morda je celo največja take vrste na svetu. In da ne bosta mislila, to ni muzejski primerek. Še vedno jo uporabimo za posebna stiskanja." Ko sva spoznala njeno voljnost, nama ni bilo težko prositi, da nama pokaže klet. Po vegastih kamnitih stopnicah smo se spustili v nekdanjo kripto, izkopano še v rimskih časih. Zdaj je polna ogromnih hrastovih sodov; najboljši med njimi nosijo imena Saahsovih otrok. "Kaj ne uporabljate vsi wachauski vinarji le jeklenih cistern?" sem se začudil. "Mi smo nekaj posebnega. Mi delamo vse ravno obratno kot drugi," se je zasmejala gospa Saahs. To, kar je pri njih najbolj posebno, je, da se že več kot štiri desetletja v celotnem postopku pridelave vina najstrožje drže načel biodinamike, kot jih je utemeljil filozof Rudolf Steiner (1861‒1925). Ta je zavračal vsakršno uporabo kemičnih gnojil in škropiv ter terjal dosledno spoštovanje zakonitosti gibanja Zemljinih planetov. Po njegovem namreč ti dajejo zemlji posebne energije, ki ob pravilnem kmetovanju preidejo v rastline in iz njihovih plodov v človeka.

Ves čas se mi je zdelo, da gospo Saahs nekaj razganja. Ko smo zapuščali klet, je bruhnilo iz nje: "Tako sem srečna! Sinoči je bil pri nas Parkerjev vinski ocenjevalec David Schildknecht in prvo naše vino ocenil s 100 točkami." Uf, njihov suhi renski rizling Vinothek, za katerega so grozdje obrali že l. 1995 in ga nato v hrastovem sodu zorili celih 17 let, je sploh prvo avstrijsko vino, ki ga je doletela ta čast.

Midva sva se tokrat zadovoljila z nakupom njihovega "degustacijskega kartona". Za 160 evrov sva dobila v pokušino 11 buteljk, za piko na i pa še stekleničko hladno stiskanega olja iz grozdnih pečk. Drugačen (boljši?) svet, kmalu na svidenje.

Besedilo: Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek