Iz pogovorov s prijatelji in znanci sklepam, da le malo Slovencev kaj ve o avstrijskih vinih. To je mogoče deloma razumeti, saj Avstrijci ne po količini ne po kakovosti ne spadajo ravno v vrh svetovnih pridelovalcev vin. V tem pogledu se ne morejo kosati s Francozi, Italijani ali Španci, če ostanem le pri najbolj tradicionalnih vinskih deželah. Toda njihovih 2.700.000 hl vina, kolikor ga običajno pridelajo na leto, je še vedno dobrih štirikrat več od slovenskega pridelka. S takimi količinami se na svetovni lestvici vinarjev praviloma uvrščajo okrog 15. mesta.

Sam sem se za avstrijska vina začel zanimati pred leti, ko sva z Mojco prvič obiskala Krems an der Donau, v katerega odtlej redno zahajava. Krems je spodnjeavstrijsko mesto z okoli 25.000 prebivalci, torej velikosti našega Novega mesta, in z imenitno kulturno ponudbo. Posebej občudujem pogum tamkajšnjih prirediteljev dveh vsakoletnih glasbenih festivalov, obeh ubranih drzno avantgardno. Spomladanski Donaufestival ponuja v poslušanje raziskovanja s skrajnega roba rockovskega snovanja, jesenski Kontraste pa se vedno bolj posveča elektronskim eksperimentom.

Ko sva letos odhajala na Kontraste, sem pomislil: skrajni čas bi že bil, da združiva prijetno ... s prijetnim in od koncertnih prizorišč zavijeva še med vinograde. Nekaj za dušo, nekaj za telo. Krems namreč leži sredi vinogradov ter na vzhodnem robu najbolj slavnega in najbolj posebnega od vseh 16 avstrijskih vinskih okolišev – Wachaua.

Wachau se predstavi
Wachau je samo 33 km dolg del doline Donave med Melkom in Kremsom. Na obeh straneh reke in še posebej na njenem levem bregu se razprostira 1400 ha prvovrstnih vinogradov. To sicer pomeni komaj 2 % avstrijskih površin, namenjenih vinski trti, in enega njihovih najmanjših vinskih okolišev. Skromna zemlja je kombinacija gnajsa, granita in skrilavca v višjih predelih ter tanke plasti rečne puhlice v nižini. Podobno spremešane so podnebne razmere, saj ostre vplive Atlantika blažijo toplejši vetrovi iz Panonske nižine. Na kakovost grozdja pomembno vplivajo velikanska dnevna nihanja temperature. Čez dan poletna vročina omogoča bogat razcvet sladkorjev, dramatični nočni padec pa ohrani svežino kislinam. Mrzle noči so tudi učinkovita naravna zaščita pred okužbo grozdov s plesnijo. Na najboljših legah rastejo trte v strmih terasah, kjer le več deset kilometrov kamnitih škarp zadržuje zemljo, da ne zdrsne v rečno korito. Mnoge terase poleti namaka voda iz Donave, sicer bi se že zdavnaj izsušile.

Wachau je območje, kjer raste skoraj samo belo grozdje; komaj za vzorec rdečega ima nekaj vinogradnikov za gašenje domače žeje. Med belimi sortami močno prevladujeta kraljevski renski rizling in v Avstriji najbolj razširjeni zeleni veltlinec (Grüner Veltliner, Weissgipfler, Manhardsrebe, Grüner Muskateller). Slednji sicer zavzema več kot tretjino vseh avstrijskih vinogradniških površin. Čeprav njegov izvor še ni povsem znan (eden od prastaršev je bil dokazano traminec), velja za avstrijsko avtohtono sorto, ki jo poznajo le še Čehi in Slovaki. Vino iz tega grozdja je večinoma lahko, živahno, a skrbno negovano tudi bogato mineralno in polno sadnih okusov (limone, breskve). Najlaže ga je prepoznati po izraziti poprovi noti. Zato mu nekateri rečejo kar pfefferl. Klasični zeleni veltlinec je vino srednjega telesa, zelo suho (z največ 4 g/l nepovretega sladkorja) in z do 13 % alkohola. Mnogi wachauski primerki so sposobni več kot desetletnega staranja.

Midva sva svoj vinski pohod začela v Spitzu an der Donau. Bila je namreč sobota in na vsak način sem želel ujeti odprto tamkajšnjo vinoteko Huberta Fohringerja, v kateri je mogoče izbirati med več kot 6000 različnimi steklenicami. Spitz je majhen trg s samo nekaj ozkimi uličicami, ki se od reke zavito vzpenjajo med griče, te dni rumenozeleno načičkane z jesensko trto. Prvo, kar nama je padlo v oko, je bilo, da je najmanj vsaka druga hiša vinska klet. Že na prvi sva opazila tudi lično tablico z napisom Vinea Wachau nobilis districtus in pečatom viteza Leutholda I. Kuenrinškega, ki je tod živel in užival v vinski kapljici v 13. st.

Vinea Wachau
Avstrijska vinska zakonodaja se zgleduje po nemški in vina razvršča v kakovostne razrede po deležu topne suhe snovi v moštu ali – po domače – po količini sladkorja v grozdju. Pri nas to merimo z Oechslejevo tehtnico in izražamo s ºOe. Avstrijci za isti namen uporabljajo tehtnico, ki si jo je omislila njihova vinska šola v Klosterneuburgu, in imajo za enoto seveda njeno ºKMW. Na tej podlagi vina razporejajo v devet kakovostnih razredov, med katerimi so osnovni trije: namizno (najmanj 13 ºKMW), kakovostno (najmanj 15 ºKMW) in predikatno (najmanj 19 ºKMW).

Vse lepo in prav. Za vrhunsko vino je gotovo potrebno vrhunsko grozdje. Vendar vrhunsko grozdje še ni jamstvo za vrhunsko vino. Tudi zato je septembra 1983 skupina wachauskih vinarjev – Franz Hirtzberger, Josef Jamek, Franz Prager in Willi Schwengler – ustanovila združenje Vinea Wachau in se odločila v njegovem okviru uresničiti nov koncept wachauske vinske ponudbe.

Njihovo glavno načelo je, da je vino izključno naravni proizvod. Zato v kleti strogo zavračajo vsakršne kemične dodatke in vsakršne tehnologije, ki bi skušale tako ali drugače pretentati naravo. Celo vedno bolj priljubljeno barikiranje je prepovedano. Svoja načela so l. 2006 strnili v šest točk Codexa Wachau, ki se jih morajo člani združenja držati do zadnje pičice.

Svoja vina razvrščajo v tri lastne kakovostne razrede, pri čemer upoštevajo v prvi vrsti vsebnost alkohola: Steinfeder (do 11,5 %), Federspiel (11,5–12,5 %) in Smaragd (več kot 12,5 %). Ponos wachauskih vinarjev so seveda vina Smaragd, ki se morajo poleg omenjene stopnje alkohola držati še nekaj drugih omejitev: zanje se sme uporabiti le grozdje z najmanj 18,2 ºKMW sladkorja, po končani vinifikaciji pa ga ne sme v pijači ostati več kot 9 g/l. V prodajo smejo ta vina šele 1. maja leta po trgatvi, in to samo ustekleničena. Steklenice morajo biti začepljene z 49 mm dolgimi plutovinastimi zamaški, označenimi z letnico trgatve. Tako visokim merilom vsako leto zadosti okoli 15 % wachauskega pridelka.

Vinea Wachau šteje danes že več kot 200 članov ali 85 % vseh, ki se v teh krajih ukvarjajo z vinarstvom.

Dobrote za Boga in ljudi
Na glavnem spiškem trgu sva pokukala v župno cerkev sv. Mavricija. Presenečena sva ugotovila, da so domači kmetje pred vse oltarje v njej položili jesenske plodove svojih polj in sadovnjakov. Seveda tudi grozdja in vina ni manjkalo. Na ta način so se Bogu zahvalili za letino. Obred pripravijo vsako leto prvo soboto v oktobru in ga sestavljajo sprevod v narodnih nošah, zahvalna maša, pokušina pred cerkvijo, vrhunec pa je ljudski kronentanz s tradicionalnimi loki iz vrbovih ali leskovih vej.

Za naslednji cilj sva si izbrala Rdeča vrata, samo četrt ure iz trškega središča, a že v srcu najboljših vinogradov. Spitz je nekdaj obdajal obrambni zid, skozi katerega je vodilo sedem vrat. Pri omenjenih naj bi se v tridesetletni vojni (1618–48) vnel srdit spopad. Napadalci iz Švedske so bili premočni in prelita kri branilcev je vrata obarvala v rdeče. Od tod ime. A danes, kamor pogledaš tam okoli, povsod blagodejno zeleno. Takoj vzhodno od Rdečih vrat se je toplemu soncu nastavljala verjetno najbolj slavna wachauska vinska lega – Singerriedel.

Med pohajkovanjem po Spitzu sva vsepovsod srečevala množico ljudi. Dan je bil – kot rečeno – lep, a le kaj vsi ti ljudje počno v tako majhnem kraju. Ko sva prišla do kleti Lagler, se nama je skrivnost razkrila. Tabla pred vhodom je vabila na dan odprtih vrat. Tri sobote konec septembra in v začetku oktobra vsakič pet kleti odpre svoja vrata ter na ogled in pokušino domačih dobrot povabi vse, ki jih to zanima.

Seveda sva vstopila. Jaz sem se malo razgledal po kleti. Že na prvi pogled se mi je potrdilo, kar sem prej bral, a nisem mogel verjeti. Vsepovsod samo bleščeče nerjaveče jeklo. Da, v Wachauu lesenih sodov tako rekoč ne poznajo več. Vse naprave so sodobne, tako da omogočajo čim boljši nadzor nad celotnim postopkom zorenja vina. Mojca se je medtem pri gostiteljici pozanimala, kako je s tem dnevom odprtih vrat. Obiskovalec v eni od kleti kupi kupon za 15 evrov in potem lahko v vseh petih pije in je, kolikor mu trebuh da. Gospodarica je še dodala: »Če bosta ostala samo pri nas, si lahko postrežeta in vama ni treba nič plačati.«

Vsak sva pojedla kos kruha z zaseko in zvrnila kozarec mošta in že se je dan prevesil v pozno popoldne. Večina obiskovalcev je zaključevala svoj pohod po spiških kleteh, a pri nobenem nisem opazil niti najmanjšega znamenja, ki bi izdajalo, kaj je počel ves dan. Bi bilo pri nas mogoče kaj takega?

Najboljši med najboljšimi
Preden sva se odpravila na pot v Avstrijo, sem po literaturi in spletu preveril, kateri wachauski vinarji veljajo za najboljše. Skoraj vsi verodostojni viri so ponavljali štiri imena: Franz Hirtzberger, Knoll, F. X. Pichler in Prager. Čeprav je bila naslednji dan nedelja in ni bilo pričakovati, da bi bile kleti odprte, sem jih sklenil poiskati.

Za nekronanega kralja wachauskih in sploh avstrijskih vinarjev velja Franz Xaver Pichler, ki vodi družinsko klet v Oberloibnu. Klet obstaja že od l. 1898, sedanji lastnik (iz četrtega rodu) pa jo je prevzel l. 1971. Takrat je posestvo obsegalo 3 ha, danes jih ima že 16. Med njihovimi legami sta posebej cenjeni Loibenberg in Kellerberg. Pred štirimi leti je Franz Xaver zgradil novo klet in si zanjo izbral sodobno, že rahlo futuristično arhitekturo. Glavno besedo v njej ima zdaj njegov sin Lucas. Osnova njihovih vin je poseben klon zelenega veltlinca, ki ga je l. 1928 vzgojil ded Franz. A svetovno slavo je kleti prinesel renski rizling z oznako Unendlich, ki ga gojijo zadnjih 16 let. Razvpiti Robert Parker ga je prvič okusil l. 2002 in mu podelil 97 točk, Pichlerja pa uvrstil med sto najboljših vinarjev sveta.

Bolj tradicionalno usmerjen je Emmerich Knoll iz sosednje vasi Unterloiben. Njegova posest je le za hektar manjša od Pichlerjeve, pri kletarjenju pa mu prav tako pomaga sin. Njihova vina na prvi okus niso tako razkošna; njihovo bogastvo se razkrije šele v podrobnostih, ki pokažejo posebnosti lege in letnika, ki sta grozdje rodila. Poznavalci posebej cenijo njihov renski rizling s Schütta in zeleni veltlinec posebne vinotečne polnitve. Raje kot drugi wachauski vinarji se posveča predikatnim vinom.

Toni Bodenstein ni le župan bližnjega trga Weissenkirchen in der Wachau, ampak skupaj z ženo Ilse vodi tudi klet Prager (Pragerjeva je seveda ona). Njun zaščitni znak je minimalistična eleganca. V tem slogu dihata že njun dom in klet v snežno belo obnovljeni hiši z začetka 14. st. Enako preprosto bele so nalepke na steklenicah njunih vin. Izjemna eleganca, ne pa tudi preprostost, je prav tako skrita v steklenicah. V renskem rizlingu je zaznati odtenke marelic, zelenih ringlojev in limet, v zelenem veltlincu se mineralom pridružijo breskve, limone in celo mandarine.

Pač pa se nisva več vrnila v Spitz, čeprav je tam doma Franz Hirtzberger, že četrt stoletja predsednik Vinee Wachau in lastnik 20 ha prvorazrednih vinogradov. Med najsvetlejše avstrijske vinske zvezde ga je izstrelil njegov renski rizling s Singerriedla. Z ženo Irmgard in dvema sinovoma vsako leto napolni 150.000 buteljk rizlinga, zelenega veltlinca, belega in sivega pinota, chardonnayja ter neuburgerja, a še ne zadosti povpraševanju pivcev z izbranim okusom, ki jim ni žal za buteljko odšteti 30–40 evrov. Rad tudi počaka s trgatvijo na zelo pozno jesen in se poigra s kakšnim predikatom.

Seveda se je nepoznavalcu nemogoče znajti v poplavi avstrijskih vinarjev; še wachauskih je preveč. Zato si velja, če je mogoče, najti »vodiča«, sicer pa poiskati vsaj dober vodnik. Sam si največ pomagam s Falstaffom, vodilno avstrijsko revijo za ljubitelje dobre hrane, vina in potovanj. L. 1980 sta ga na Dunaju ustanovila novinarja Hans Dibold in Helmut Romé. Vsako leto izide osem številk, ki jih vzame v roke okoli 170.000 bralcev. Poleg tega izdajajo še letne vodnike po avstrijskih vinih, restavracijah in hotelih, izbor iz vinskega tudi v angleščini. Kdor obvlada nemško, lahko marsikaj od tega izve brezplačno na spletu.

Pripravite se, sveti Martin je že skoraj tu!