Oglas
Znašla sva se med samimi "veterani"; menda je bila že večina v Nepalu, Marija kar šestkrat, mnogi na Kilimandžaru, Eva na Matterhornu ... Vprašanje, ali sploh spadava mednje, je bilo kmalu pozabljeno, kar je sledilo, pa ne bo pozabljeno nikoli, kaj šele po "komaj" dobrih dveh letih, kolikor je tale zapis ležal v nekem predalu.
Prečrkovanje (Petropavlovsk-Kamčatskij) in podomačevanje (Petropavlovsk Kamčatski) ruskih zemljepisnih imen je včasih težavno, zlasti ker mrgoli zapisov, ki brez potrebe prevzemajo angleško pisavo (na primer Kronockaja sopka = angl. Kronotsky Volcano, od tod Kronotski namesto Kronocki). Pri nenaselbinskih imenih sem si "privoščila" prevajanje: Avačinskaja sopka = Avačinska sopka = Avaški ognjenik (Avača je reka, ki je dala ime zalivu in ognjeniku; izpeljanka iz Avača pa je v slovenščini seveda avaški). Toliko, da se ne boste čudili, zakaj pišem drugače kot "vsi" drugi. Za pomoč in nasvete najlepša hvala kolegu rusistu Silvu Torkarju.
Komarji – najštevilnejši prebivalci Kamčatke
Po površnem ogledu središča Moskve smo odleteli v Petropavlovsk Kamčatski. Takoj ko smo v Jelizovu izstopili iz letala, nas je navdušil pogled na Avaški in Korjaški ognjenik. Slednji se imenuje po Korjakih, največji staroselski etnični skupini na Kamčatki. Živijo na severu polotoka in na celini (njihovo glavno mesto je Palana). So zelo samosvoje in "skrivnostno" ljudstvo. Nomadi pasejo severne jelene, stalno naseljeni pa živijo od ribolova. Z letališča so nas odpeljali v hotel Edelvejs (da, tudi na Kamčatki rastejo planike), ki se je mladim zdel ful retro, nama pa samo zanikrn. Da so hiše sive, umazane in razpadajoče, je baje krivo neprijazno podnebje, po moje pa tudi pomanjkanje "smisla za čedno".
Pričakal nas je prevajalec Dima, študent, ki bi rad ustanovil kamčatsko univerzo, in nam razkazal pristaniški Petropavlovsk. Mesto je bilo polno ozaljšanih avtomobilov in svatov, saj je tam petek dan za poroke. Muzej Kamčatke je bil menda zaprt in ni nama dosti pomagalo, da sva imela razloge za dvom. Videli smo nekaj spomenikov, vendar ne tistega ustanovitelju Petropavlovska danskemu pomorščaku Vitusu Jonassenu Beringu (1681–1741; v času ruskega carja Petra Velikega je vodil dve raziskovalni odpravi ter leta 1740 ustanovil Petropavlovsk in ga poimenoval po ladjah Sveti Peter in Sveti Pavel, s katerima je priplul na Kamčatko), češ da niti ni tako pomemben. O tem sva imela sicer svoje mnenje, a začela sva se privajati na Rusijo in na odvisnost od drugih.
Zjutraj nas je prišla iskat vahtovka, "požrešen" vojaški tovornjak s šestkolesnim pogonom, predelan v "avtobus", v kakršnih prebivajo delavci na začasnih deloviščih, navadno v odročnih krajih. Dima nam je predstavil ekipo ruske agencije Zima-leto: voznika Aleksandra Nikolajeviča, vodnika Igorja in njegovega pomočnika Olega ter kuharico Tanjo. Pred nami je bilo kakih 500 km poti mimo Malkija in Milkova do prvega tabora pred Kozirjevskom. Za dober začetek smo si v bližnjem Sokoču privoščili odlične pirožke; to pecivo iz kvašenega ali maslenega testa je (bilo) izvirno nadevano navadno z zeljem ali krompirjem, mi pa smo raje jedli "sodobnejše" sadne, posebno z brusnicami in jabolki ali z borovnicami.
Kar kmalu smo se začeli poslavljati od civilizacije – od asfalta, naselij, stranišč. Biological stop (angleščina je postala most med vzhodnimi in južnimi Slovani!) je bil vsakokrat precej travmatičen, pa še najmanj zaradi skrbi, ali me bo kdo videl (saj je kdo čepel skoraj za vsakim grmom), ampak kako se bom ubranila komarjev. Mreža na klobučku sega le do ramen ... Dvakrat nas je doletel tudi technical stop; ko je Nikolajevič brskal po motorju, smo se potniki pasli v borovničevju in če ne bi bilo komarjev, bi rekla, da je bil kar prehitro gotov. Po vkrcanju smo vsakič najprej potolkli vse krvosese, ki so se pritepli v vahtovko, da je vožnja spet postala znosna. Kako krotek pohodnik postane v sili krvoločen!
Poslovili smo se tudi od makadama in se pod večer prizibali do reke Kamčatke, največje na polotoku. Utaborili smo se kljub travniškemu požaru – požarni inšpektorji in gasilci so menda pazili na nas. Ko je ugasnil odsev sončnega zahoda na rečni gladini, je romantiko preglasil ropot gasilskih črpalk, a ne za dolgo – prvo noč v šotorih smo trdno spali.
Tolbačik
Spočiti smo se odpeljali proti prvemu ognjeniku. Pod gozdno mejo smo nabrali drva. Pokrajina je postala skopa, surova, a naša geologinja Tina je zasanjano sedela v črnem pesku in razneženo grebla po njem. Na cilju so nas čakali koliba za kuhinjo, nadstrešek za jedilnico in dve stranišči – naš prvi "bazni" tabor (1180 m; nekatere nadmorske višine so le približne, ker nismo imeli poštenega zemljevida in smo si pomagali z višinomeri). Nad slikovito ognjeniško pokrajino kraljuje Tolbačik, obsežna bazaltna gmota, ki jo sestavljata stožčast plastnati ognjenik Ostri Tolbačik (3682 m) in kopast ščitasti ognjenik Ploski Tolbačik (3140 m). Popoldne smo se potepali po okoliških kucljih, opazovali skromno, a lepo cvetje, se čudili "lunarni" pokrajini. Ob vrnitvi nas je čakala slastna večerja. Tanja je ena tistih kuharic, ki znajo iz nič narediti nekaj in iz malo pojedino.
Tolbačik je znan po "izbruhu stoletja", ki je trajal od julija 1975 do decembra 1976. Skale so letele celo 11 km daleč, dim pa se je dvigoval do 1,5 km; k sreči so se ljudje pravočasno umaknili. Ko se je zemlja umirila, je vrh gore zeval 350–400 m širok in 150–200 m globok krater. Proti temu smo se namenili. Vahtovka nas je potegnila do izhodišča na 1620 m. Igor se je postavil na čelo, Oleg na rep (ta neugnani radio na dveh nogah je večkrat prekršil ta varnostni ukrep in "se znašel" med dekleti) pa smo se odpravili.
Zložno smo se vzpenjali po razdrapanem svetu. Med ognjeniškimi bombami in redkimi sledovi življenja (le od česa tam živijo zvončice in pikapolonice?) smo prišli do slikovitega slapu. Zaplate snega so postajale vedno večje in bolj strnjene; zameti, posuti z drobnim rdečerjavim peskom, so z oblikami in vzorci delali sicer pusto pokrajino pestrejšo. Čedalje močneje je pihalo. Po kratkem počitku v zatišju skal je pot postala bolj strma in nas je odložila na veliki okrogli uravnavi na dobrih 2400 m. Tam smo pustili odvečno prtljago in se zagrizli v zadnjo strmino. Poznavalci so trdili, da piha najmanj 100 km/h. Na strmem pobočju, kjer se ni bilo za kaj prijeti, me je bilo včasih prav strah, da me bo pahnilo v globino. Ko smo zadnji dosegli rob kraterja (2765 m), so prvi že nadaljevali proti vrhu Ploskega (Ostri je menda prezahteven in na njem je bilo obilo snega), pa sta jih vodnika poklicala nazaj, češ da je v takem vetru prenevarno. Vsi niso bili ravno navdušeni, jaz pa sem bila z doseženim prav zadovoljna, brez moralnega mačka zaradi vetra v hrbet in "dopinga".
Gas pa dolge lúči!
Za nekaj časa sta se nam pridružila mlada Švicarja: zdravnik Mathias in biolog Daniel. Po tisti divjini sta pešačila in do nas prišla že brez repelentov in hrane. Dekleta so bila očarana, nekateri pa so godrnjali nad tolikšno lahkomiselnostjo. Marija je imela dva povita (zašita) prsta, ker je pred odhodom na potovanje preveč energično uporabljala kosilnico, in je izkoristila priložnost, da jo je rešil šivov čisto pravi švicarski zdravnik. Daniel pa je po taboru nastavljal pasti za miši, ker ga zanimajo mišje medcelinske migracije in je (zelo laično povedano) v repih teh živalc menda najti informacije o njihovem preseljevanju. Svet je poln zanimivih ljudi!
Skupaj smo zlezli na najvišja izmed Severnih ognjeniških gričev, visokih okrog 1200 m. Pod njimi leži ognjeniška bomba velikanka. Iz razpok se kadi in smrdi po žveplu, ki k slikovitosti pokrajine prispeva rumeno barvo, železo pa ne skopari z rdečo. Sicer je ta pisani svet pust, samo hroščke in pajke smo videli med peskom in redke ptice na nebu, od rastlin pa le nekaj lišajev in šope suhe trave. Dol smo se podričali po črnem "melišču" – to se je prašilo! V takem pridejo prav tudi gamaše.
Bližnji brezov gozd je prekrila do 3 m debela plast ognjeniškega pepela. Iz njega štrlijo le ožgani vrhovi dreves (tudi rep helikopterja, ki mu je pepel preprečil vzlet), zato se to območje imenuje Mrtvi gozd. Med suhimi drevesi smo videli skromne znake novega življenja. Celo tukaj pa je cvetelo nekaj šopkov ozkolistnega ciprja (te vijolične rože smo videvali vsepovsod, cela polja). Pred večerjo nas je Nikolajevič za doplačilo 112 rubljev na osebo za gorivo vse prašne odpeljal do rečice, kjer smo se "okopali", najpogumnejši pa so se "oprhali" pod slapom. Brrr!
Švicarja sta se pridno učila slovenskih besed. Tudi Dima je bil kar učljiv. Rusi so si posebno hitro zapomnili ukaz Gas pa dolge lúči! ("izvira" menda iz Pakistana, kjer so se pred leti potikali nekateri sopotniki) in ga s pridom uporabljali, kadar je bilo treba našo četico spraviti v vahtovko in nadaljevati pot.
Vodnik je s satelitskim telefonom (z navadnim tam nič ne opravite) poklical prevoz za Švicarja, Nikolajevič pa je pritisnil na plin (dolgih luči kljub vsemu ni prižgal) in nas odpeljal nazaj proti Malkiju.
Malo medvedov in veliko svizcev
V Milkovu smo "napojili" vahtovko in pokusili kvas. Ta sicer stara ruska osvežilna pijača (iz rženega slada, vode in kvasa ali tako nekako – skoraj vsak vir našteva drugačne sestavine) se je na novo uveljavila kot domoljubni odgovor na kokakolo. Ni nas navdušil. Prijetneje smo se počutili po večerni "osvežitvi" v vročih vrelcih v Malkiju. Tam se konča asfalt na cesti iz glavnega mesta proti Essu, središču območja še enega zanimivega ljudstva, Evenov, nomadskih pastirjev severnih jelenov. Utaborili smo se ob Hitri reki (rusko Bistri), za Kamčatko drugi najdaljši na polotoku.
Zjutraj smo se v treh gumenjakih podali na dvodnevno plovbo. Reka je kljub imenu precej mirna, obetali pa smo si drugačno "vznemirjenje": velikanske kamčatske rjave medvede, katerih najljubša jed je mastno podkožje lososov, ki se prihajajo sem množično drstit. Medvedov je bilo komaj kaj, toda tistemu, ki smo mu prišli najbliže, se ni nikamor mudilo, zato sem se ga lahko do sitega nagledala. Še najbolj razburljivo je bilo, ko je eden naših čolnov nasedel in je morala večina ven – v mrzlo vodo seveda. Pristali smo v višini vasi Apača, kjer nas je že čakala vahtovka. Mokri so se za silo posušili ob ognju, potem pa smo se poslovili od medvedjih korenov, perunik, reke in umirajočih lososov ter si v Paratunki privoščili spanje v posteljah.
V pričakovanju naslednjega ognjenika nam je pot do planinske koče v naselju Alpika pljus hitro minila. To malo prikupno naselje je le eno izmed več (tudi velikih in grdih) v okolici. Pozimi se tu smučajo, a žičnic ni: smučarje menda vozijo na vrh s teptalniki! Nekatere "ceste" so bile blatne, ponekod pa se je tako prašilo, da medveda ne bi bili videli, tudi če bi bil štopal. Začelo je deževati in ko smo se odpravili spat, se je izkazalo, da prizidek na "šivu" pušča, zato je bilo nekaj preseljevanja in mokrih spalnih vreč. V dveh dneh se niti Korjaški (3456 m) niti Avaški ognjenik (2741 m), na katerega naj bi se bili povzpeli, nista pokazala iz oblakov in megle. Večina se je sicer junaško podala na pot, a so dosegli "le" 2000 m in se vrnili vsi premočeni. Kljub nemogočemu vremenu smo bili dobre volje: igrali smo se z množico prikupnih svizcev, Andrej nam je napekel palačink, Eva in Nataša sta scoprali torto. Jedilnico in kuhinjo smo si delili s Švicarkama, ki sta si privoščili svojega terenca in – razkošno povprečje – dvočlansko rusko spremstvo. Pred odhodom se je toliko zjasnilo, da smo videli Avaški zaliv, kjer Rusi pri Viljučinsku skrivajo podmornice. Tja so nam odpeljali Igorja, ki jih zna popravljati (novi vodnik je bil tudi Igor – red mora biti). Slovo od svizcev je bilo prisrčno. V Jelizovu smo kupili losose za večerjo in odpotovali proti naslednjemu taboru.
Besedilo: Mojca Luštrek, foto: Mojca in Jani Luštrek
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje