Žalostni dogodki so v meni prebudili spomine na deset pravljičnih dni, ki sva jih v takrat še zgledni zahodnoafriški državi preživela pred petimi leti.

Najina pravljica se je začela mnogo prej. Februarja 1996 je Sonja Porle v Delovi Sobotni prilogi objavila portret zdaj že pokojnega malijskega kitarista Alija Farka Touréja (1939‒2006) in me z njim tako rekoč uročila. Med številnimi vzdevki tega slavnega glasbenika je tudi "afriški John Lee Hooker". Touré je v omenjenem zapisu svojemu ameriškemu vzorniku položil na srce: "Če želi spoznati svoje izvire in glasbo, ki jo je dobil od svojih dedov, mora tja, od koder so dedje prišli. Največja zahodnoafriška knjižnica je v Timbuktuju, imenuje se Mohamed [pravilno Ahmed] Baba. V Timbuktuju bi Hooker srečal same[ga] sebe. Zapustil si svojo vas. Postal si pristaniški delavec, čistilec ali popotnik. Če želiš najti svojo vas, potem išči v sebi in zunaj sebe. [...] Tisti, ki ne poznajo svojih korenin, so prikrajšani za dostojanstvo. Ne vedo, kako stopati."

Kje je konec sveta?
Angleži poznajo frazo "as far (away) as Timbuktu", s čimer hočejo povedati, da je nekaj "na koncu sveta", "bogu za hrbtom". Touré jih je zavrnil: "Nekateri pravijo, da je Timbuktu na koncu sveta, vendar to ni res. Jaz sem iz Timbuktuja in lahko vam povem, da je prav v srcu sveta." S temi in še nekaterimi svojimi modrostmi je vame zasadil nepremagljivo željo, da bi se nekoč tudi sam znašel v tem skrivnostnem malijskem mestu.

Odtlej sem občasno malo pobrskal po spletu, kako bi se midva prebila do Timbuktuja, v katerega je noga belega človeka prvič stopila šele l. 1826. Domišljijo Evropejcev je dolgo razvnemalo nekaj starih arabskih kronik, pod vtisom katerih se je v njihovih glavah rodila predstava, da je to mesto, kjer morajo biti ulice tlakovane z zlatom. Zato je l. 1788 skupina premožnih Angležev ustanovila Združenje za podporo raziskovanju notranjih delov Afrike, ki si je za enega izmed ciljev zastavilo ugotoviti resnico o Timbuktuju. Prvi je na pot odšel irski major Daniel Houghton (1740‒91). Poleti 1790 je pristal ob senegalski obali, a je umrl od lakote in žeje, še preden je dosegel reko Niger. Kar dve zaporedni odpravi je v letih 1795 in 1805 vodil škotski zdravnik Mungo Park (1771‒1806). S prvo je prispel do Nigra, z drugo pa po njem daleč na vzhod, a ga v Timbuktu niso spustili. Življenje je klavrno končal v brzicah Nigra. Sledil mu je še en Škot – Alexander Gordon Laing (1793‒1826). Julija 1825 se je z nekaj pomočniki odpravil v Timbuktu s severnega konca skozi Saharo in kljub več spopadom s Tuaregi, v katerih je izgubil desnico, leto pozneje res vstopil v mesto. V njem je ostal 38 dni. Med vrnitvijo je spet naletel na Tuarege in eden izmed njih mu je s sulico prebodel srce. Medtem je Francoska geografska družba razpisala 10.000 frankov nagrade za tistega, ki ji prvi prinese poročilo iz mitičnega mesta. Med "tekmovalce" se je priglasil tudi René-Auguste Caillié (1799‒1838), sin revnega pariškega peka. Med pripravami na potovanje je najprej devet mesecev preživel med senegalskimi muslimani ter tam študiral arabščino in Koran. Preoblečen v muslimana je aprila 1828 čisto sam srečno prispel v Timbuktu. Mesec dni pozneje se je pridružil karavani, ki je prek Sahare potovala na sever. Z njo se je živ in zdrav vrnil domov ter dobil lepo nagrado.

Kdo je gospodar časa?
Seveda so danes potovalne razmere tudi v Afriki popolnoma drugačne. A čeprav sva v lastnem aranžmaju obredla že precej sveta, sem kmalu spoznal, da bova v Timbuktu sama težko prišla. Jeseni 2007 se je po skoraj 12 letih sanjarjenja kar sama od sebe ponudila rešitev. Med številnimi obvestili, ki prihajajo v moj elektronski predal, sem opazil tudi vabilo na Festival v puščavi, ki je v l. 2001‒09 potekal na robu Sahare v Essakanu, dobrih 60 km severno od Timbuktuja, potem pa iz varnostnih razlogov v samem Timbuktuju. Kdor kupi vstopnico za festival, mu, če želi, dodelijo agencijo, ki poskrbi za vse v povezavi z obiskom, le v malijsko mesto Mopti mora priti.

Na hitro sva se odločila za odhod. Ujela sva skoraj zadnji vozovnici za polet iz Pariza na prvo nedeljo v l. 2008. Seveda, Francozi so bili v l. 1887‒1960 kolonialni vladarji območja, tako da je v Mali še danes skoraj nemogoče priti drugače kot prek Pariza. Po celonočnem poletu se je na letališču v Moptiju izoblikovala vrsta skupinic, ki so vsaka po svojem načrtu krenile proti Timbuktuju. Našo smo sestavljali nekaj Nizozemcev srednjih let, mladi Angležinji, prikupno dekle iz Etiopije in midva. Na naše čelo se je postavil vodič Ali, za volana dveh terenskih vozil pa sta sedla Mohamed in Mahmud. Ker v Maliju leta nekaj veljajo, smo bili starejši deležni privilegija – novejšega in udobnejšega vozila. A preden smo se odpeljali, je iz nam neznanih razlogov minilo še veliko časa. Med čakanjem smo dobili še drugo afriško lekcijo: "Vi, Zahodnjaki, imate ure, mi, Afričani, imamo čas."

Pred nami je bilo več kot 400 km vožnje, ki jo je mogoče opraviti le z vozili na štirikolesni pogon, in še to zgolj v sušnem obdobju, tj. od novembra do maja. Asfalta je zmanjkalo že po poldrugi uri vožnje, potem pa nam je ostala v najboljšem primeru prstena cesta, s katere so se dvigovali oblaki rdečega prahu. Niso bili redki niti predeli, ko so v prahu izginile vsakršne sledi kolesnic. Da smo na pravi poti, smo tujci še najbolj zanesljivo vedeli, ko se je občasno pojavila policijska nadzorna točka. Mohamed je vsakič, ko smo ustavili, najprej policistu v roko stisnil bankovec za nekaj tisoč zahodnoafriških frankov. Na naše začudene poglede je skomignil z rameni: "S policisti je vedno pametno biti v dobrih odnosih." Ko smo ob priložnosti zamenjali voznika, novi ni bil tako »pameten«. Zato si je policist že ob prvem postanku njegovo vozniško dovoljenje temeljito ogledal, za kar je porabil najmanj četrt ure. Pozneje smo ga pogledali še mi. Bilo je kot naš potni list debela knjižica s kupom žigov in podpisov. Voznik je bil najbolj ponosen na tiste, ki so mu dovoljevali vožnjo v Timbuktu.

Koliko traja vožnja do tja, je močno odvisno od tega, kako hitro ti uspe prečkati reko Niger. Ta je s 4.180 km šele tretja najdaljša afriška reka, katere posebnost je t. i. notranja delta. Delta nastane prav sredi Malija v dolžini celih 400 km, v predelu skoraj brez padca, zaradi česar se voda razlije po območju, velikem kot Belgija. Januarja je prečkanje Nigra tik pred Timbuktujem, kjer je voda večinoma že spet združena v enovit tok, načeloma preprosto opravilo. A ker čez reko vozijo le trije majhni trajekti, se lahko čakanje na prevoz razvleče tudi na več ur.

Tamkajšnji prevozniki navadno rečejo, da vožnja od Moptija do Timbuktuja traja 12‒24 ur. Mi smo tja zaradi več turističnih obvozov in postankov prispeli tretjega dne popoldne. V Timbuktuju se je naša odprava razširila. Najprej smo spoznali Natascho, belopolto lastnico naše agencije. Izvedeli smo, da je po rodu Luksemburžanka in po poklicu antropologinja. Pred leti je prišla v Mali preučevat Tuarege, se zaljubila v našega Mohameda, se z njim poročila in ostala. Družno sta v Bamaku odprla turistično agencijo. Natascha je s seboj pripeljala hčerkico in še nekaj obiskovalcev festivala, ki so prileteli z njo iz glavnega mesta.

Kam je izginilo zlato z ulic?
V hotelu, kjer naj bi bili vsi skupaj nastanjeni, je zmanjkalo prostora, zato so samo naju odpeljali v drugega. Azalaï naj bi bil eden boljših v mestu. Svojo domnevno odličnost je izkazal tako, da nama je edini na potovanju ponudil zasebno kopalnico z vročo vodo. Sicer sva dobila zgolj umazano sobo z zakonsko posteljo in razpadajočim "airconom". Po dolgi prhi sva se odpravila raziskovat mesto.

Timbuktu so ustanovili nomadski Tuaregi verjetno na začetku 12. st. V njem so hranili svojo lastnino, medtem ko so se potikali in ropali po puščavi. O njegovih zgodnjih letih ni veliko znanega. Ve se, da je v drugi polovici 13. st. prišel pod Malijsko cesarstvo in da se je l. 1325 med svojim vračanjem iz Meke v njem ustavil cesar Kankan Musa (1317‒37). Prav njegov hadž zgovorno priča o takratnem bogastvu malijskega dvora. Cesarja je namreč na poti spremljalo kar 60.000 podanikov in vsak izmed njih je s seboj nosil zlato palico. Ko so se ustavili v Kairu, so v mestu pustili toliko zlata, da so nehote zrušili egiptovski denarni trg. Iz potencialno strateške oaze v zares pomembno trgovsko središče pa je Timbuktu prerastel konec istega stoletja, ko so bogate zaloge zlata odkrili v gozdovih današnje Gane. To je čezsaharske poti karavan premaknilo bolj proti vzhodu. Vrh razcveta je doživel pod okriljem Songajskega cesarstva. Takrat ga je strašansko verni cesar Askia Mohamed I. (1493‒1538) spremenil v enega glavnih duhovnih središč za širjenje islama v podsaharski Afriki. Sredi 16. st. je bilo v njem okoli 150 medres in učenci so tja prihajali ne le s "črne celine", ampak celo s Srednjega vzhoda. Tamkajšnji učenjaki so sloveli daleč naokrog, najslavnejši med njimi pa je bil omenjeni Ahmed Baba (1556‒1627). Razvoj mesta se je ustavil l. 1591, ko so ga zavzeli Maročani. Večino razumnikov so pozaprli ali izgnali iz mesta.

Čeprav je Timbuktu še do pred kratkim živel predvsem od turizma, je večina tujcev, ki ga obišče, razočaranih. Od slavnega mesta namreč ni ostalo kaj več kot skupek zanikrnih hiš iz blata in prašnih ulic med njimi. Asfaltirana je ena sama cesta. Unesco je l. 1988 sicer tri glavne mošeje razglasil za svetovno kulturno dediščino, malijska vlada pa štiri leta pozneje celotno staro mestno jedro za narodni spomenik, a večina teh objektov – vsaj njihova notranjost ‒ turistom ni dostopna.

Največja med mošejami je seveda Velika mošeja ali Djingareyber, ki velja za zaščitni znak mesta. L. 1327 naj bi jo na ukaz Kankana Musa zgradil pomuslimanjeni andaluzijski arhitekt Abu Isak es Saheli (1290‒1346) in zanjo od cesarja dobil kar 200 kg zlata. Skoraj v celoti je ilovnata in se ponaša z dvema minaretoma v obliki piramide. Osebno se mi je zdela lepša manjša Sankoré, prav tako iz 14. st., a stoletje pozneje temeljito prezidana po merah Kaabe v Meki. Najbliže našim predstavam o islamskem svetišču je mošeja Sidija Jahia, zgrajena okoli l. 1400 in poimenovana po svojem prvem imamu. Njena okovana vrata kažejo za Timbuktu tako značilni vpliv maroškega stavbarstva. Poiskala sva tudi hiši, v katerih sta med svojim obiskom bivala René-Auguste Caillié in Alexander Gordon Laing. Obe sta danes zasebni stanovanji. V skromnem mestnem muzeju lahko med drugim na dvorišču vidite domnevni Buktujin vodnjak. Iz njega naj bi stara ženica v songajskih časih krepčala popotnike s hladno vodo. Tin (= vodnjak) Buktu naj bi po legendi dal mestu ime. Zadnja poročila iz Malija pravijo, da so verski skrajneži, ki so zasedli mesto, nekaj spomenikov uničili.

Komu pripada Alijev klobuk?
Naslednji dan smo spet sedli v vozila in zavili naravnost v Saharo. Takoj za najinim hotelom se je civilizacija tako rekoč končala. V smeri proti severu obstajata sredi peska, do kamor seže pogled, samo še dve naselji: 270 km oddaljeni Araouane in Taoudenni, še 400 km naprej proti alžirski meji. Dve tretjini malijskega ozemlja zavzema nerodovitna Sahara, s 7.000.000 km² največja puščava na svetu.

Seveda v puščavskih sipinah cest ni. Niti sanja se mi ne, kako domači vozniki vedo, kam peljejo in katera smer je prava. Drobni pesek od njih zahteva tudi posebne vozniške spretnosti, saj se kolesa hitro pogreznejo globoko vanj in se zavrtijo v prazno. Nam se je na poti do festivalskega prizorišča to zgodilo dvakrat. Takrat priskočijo na pomoč vsi vozniki, ki se znajdejo v bližini, in prispevajo vsak svoj nasvet, če je nuja, pa tudi roke.

Po približno dveh urah "plavanja" skozi pesek smo prispeli do ogromnega tabora sredi ničesar. Naši šotori so bili že postavljeni. "Ogrebla" sva se za pravega tuareškega: nekaj lesenih kolov in čeznje napeta debela kamelja koža. Njegova edina oprema je bilo pet zaprašenih podlog iz plastične pene. Nanje smo položili svoje spalne vreče. Te morajo biti kar spodobne, saj 5 ºC januarja ponoči v teh krajih ni nič posebnega. Za hrano in pijačo je skrbela agencija. Vsa voda, bodisi za pitje bodisi za umivanje, je bila iz plastenk. Za stranišča so bili uporabni zbiralniki, vkopani v pesek, okrog katerih so zabili štiri kole in čeznje pritrdili raševino ali karton. Ker je bilo stranišč premalo, so bile pred njimi pogosto dolge vrste, tako da opravljanje osnovnih fizioloških potreb ni bilo prav nič intimna zadeva.

V takih razmerah smo preživeli tri nepozabne dneve. Čez dan smo se potikali po taboru ter kramljali z domačimi in tujimi obiskovalci. Dneve so nam večkrat popestrili tamkajšnji glasbeniki, ki so rade volje zaigrali med šotori, prireditelji pa so nam pripravili tudi prikaz tuareške poroke in dirko s kamelami.

Ko je padla noč, je oživel oder sredi tabora. Vsak večer je koncert trajal od tri do štiri ure. Za večino poslušalcev je bil nedvomni vrhunec tridnevnega dogajanja nastop Vieuxa Farka Touréja, takrat komaj 26-letnega Alijevega sina. V slabi uri je poslušalce spravil v ekstazo. Takrat je na oder stopil napovedovalec in vzneseno povedal, da je Vieux to noč dokazal, da je vreden nositi klobuk pokojnega očeta. Slovesno mu ga je posadil na glavo. Množica je eksplodirala.

Tudi sam sem prepričan, da je možak že postal prva kitara "malijskega bluza", če ta izraz sploh kaj pomeni. Kako je s tem, je morda najbolje vedel njegov oče, ki je govoril: "Ne igram bluza, temveč malijsko glasbo. Ne morem biti afriški igralec bluza, če pa je bluz tako ali tako afriška glasba. Izvira iz zahodne Afrike, natančneje s severa Malija. Zadeva je obrnjena na glavo – zahodnjaški kitaristi so vzeli našo glasbo in jo razvili v to, kar danes imenujejo bluz." Kje je torej skrit Timbuktu: na robu ali v srcu sveta?

Nadaljevanje in konec prihodnjo soboto.

Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek