Irska je znana po vzdevkih Smaragdni otok in Zelena dežela. Številni njeni simboli so v celoti ali vsaj delno zeleni: zastava, triperesna deteljica, oblačila sv. Patrika, dresi športnikov ... A tisto, kar je najbolj zeleno, je njena narava. Večina pokrajine je namreč zelene, do koder seže oko in še čez, čeprav "drugi" pogled zazna v njej tudi številne druge barve. Kdor se hoče naužiti največjih čarov irske narave, se mora odpraviti na zahodno obalo otoka. Midva sva se je z najetim avtomobilom lotila od juga proti severu.

"Palec, kazalec in sredinec"
Na skrajnem jugozahodu z otoka kot trije prsti segajo v Atlantski ocean trije ozki polotoki: Beara, Iveragh in Dingle. Po vseh treh so speljane turistične krožne poti, in to tako za tiste, ki si jih nameravajo ogledati iz avta, kot za one, ki jih želijo prekolesariti ali celo prepešačiti. Midva sva prevozila dva t. i. obroča in pol ter bila nad vsemi navdušena. A če imate čas le za enega, vam priporočam Dingle.

Na njem sva prvi postanek naredila že v vasici Inch (Inse). (Tu moram povedati, da imajo irska naselja uradno angleško in gelsko ime. Le na majhnem gelskem jezikovnem območju, tj. skrajnem zahodnem robu otoka, so imena samo gelska. Navajal jih bom v oklepaju ob prvi omembi kraja.) Inch se ponaša z več kot 3 km dolgo peščeno plažo. Irci so zelo ponosni na svoje plaže in se radi pohvalijo s tistimi, ki si prislužijo modro zastavo. So pa vse po vrsti namenjene predvsem deskarjem. No, v Inchu sva opazila tudi družinico, ki je "demonstrirala" kopanje po irsko – v neoprenskih oblačilih.

V nadaljevanju poti so se s ceste odpirali na levi pogledi na divjo obalo, na desni pa na zeleno notranjost, z živimi mejami razkosano v nepravilne geometrijske like, največkrat okrašene z belimi pikicami ‒ ovcami. Spet drugje je zelenilo zaljšalo vsakovrstno cvetje, najbolj množično "polja" resja. Midva sva med cveticami posebej iskala okroglolistno rosiko (Drosera rotundifolia). Šele precej pozneje nama jo je pokazala domačinka. Ta mesojeda rastlinica sicer raste vsepovsod, a je tako drobcena, da je človek sploh ne opazi. Žal se na oko tako prikupne zelenice od blizu izkažejo za človeku mnogo manj prijazne. Kar 15 % države namreč prekrivajo šotnata barja, marsikje neprehodna in celo nevarna.

Na drugi strani je obala postajala vedno slikovitejša, dlje ko sva se peljala proti zahodu. Vrhunec je divja lepota dosegla čisto na koncu polotoka, pri Dunmoru in Clogher Headu. Z obeh skalnatih rtov, ki štrlita globoko v morje, se kot na dlani ponujajo Blasketski otoki. Z obale so v lepem vremenu videti vsi nežni in nedolžni, a v resnici niso taki in so zato nenaseljeni. Do l. 1953 so vsaj na Great Blasketu živeli ljudje, a jih je država prepričala, da jim ne more več zagotavljati normalnega življenja, zato so se preselili na kopno.

Fotogeničnost polotoka Dingle so opazili tudi filmski ustvarjalci. Tako ga je angleški režiser David Lean izbral za eno izmed prizorišč svojega filma Ryanova hči.

Samo za nevrtoglave
Nekaj deset kilometrov nad Dinglom se v morje izlije najdaljša irska reka Shannon. Onstran njenega ustja se kmalu začne tisti del obale, ki ga turisti najbolj oblegajo. To so seveda znameniti klifi, obalne pečine, ki se vrtoglavo spuščajo v vedno peneče se morje.

Najslavnejše so Moherske pečine. Čeprav niso ne najvišje ne – po najinem mnenju – najlepše, so ob posrečeni kombinaciji omenjenih dveh lastnosti in enostavnem dostopu postale glavna irska turistična zanimivost. Morda je nama vtis pokvarilo slabo vreme. Kot se rado zgodi, je takrat, ko je bilo najmanj treba, najbolj lilo. Kar nekaj časa sva omahovala, potem pa le skočila iz avta. Boreč se z močo in vetrom sva prisopihala na rob, kjer sva lahko občudovala ‒ meglo. Dolgo je bilo vse belo, potem pa se je za nekaj minut le razkadilo. Vsekakor mogočno, a navdušilo naju ni. Bolj kot sva se smilila sama sebi, se nama je smilila skupina domačih svatov, ki so se skušali fotografirati na vrhu pečin. Ženin in nevesta v elegantnih oblekah sta bila premočena do kože, moški del svatov si je ožemal kravate, ženske niso vedele, kam s polomljenimi dežniki. A kljub vsemu so bili prav razigrani.

Mnogo bolj so naju navdušile sicer nižje, a slikovitejše pečine in kockaste čeri pred njimi med mestecem Kilkee (Cill Chaoi) in rtom Loop Head. Če si jih želite ogledati, ne smete v Kilkeeju slediti smerokazom za Loop Head, ker je ta cesta speljana po sredini polotoka. Nekaj intuicije potrebujete, da najdete panoramsko cesto ob severni obali, celo v rahlem dežju polno rekreativnih tekačev. Ko jo boste odkrili, se vsake toliko ustavite in pokukajte čez rob proti morju. Imeli boste kaj videti.

Priporočam tudi, da sledite kažipotom za Ross Bridges in se zapeljete do vrste nekdanjih naravnih mostov, pod katerimi je bučalo morje, a do danes so se vsi razen enega podrli. Cesta se konča na parkirišču, potem pa ni ničesar več. Mencala sva in mencala. Nihče izmed drugih, ki so se ustavili tam, ni vedel, kje so Roški mostovi. Nazadnje sva na koncu parkirišča opazila stezico, ki je vodila ob obali. Edina sva krenila po njej. Čez kakih deset minut sprehajalnega koraka se je pod nama nenadoma prikazal poslednji "preživeli" Roški most. Radovednost je bila več kot potešena.

Tudi Irci poznajo kras
Zelo poseben irski habitat je pokrajina Burren. S približno 250 km² površine je ena največjih kraških pokrajin v Evropi. Majhen del je zaščiten kot narodni park. Ta je rahlo od rok, a čisto dobro lahko "lunarno" pokrajino spoznate, če prevozite cesto R480 in se ob njej na primernih mestih nekajkrat ustavite.

Geološka osnova Burrna je apnenčasta skala, ki je pred 350 milijoni let nastala kot usedlina na dnu tedanjega plitvega tropskega morja, potem ko so jo zemeljske sile 80 milijonov let pozneje dvignile iz vode, pa so jo med izzvenevanjem zadnje ledene dobe ledeniki obrusili do "kosti". S svojo surovo podobo je odlična metafora za nekdaj težko življenje tamkajšnjega gelskega prebivalstva. Čeprav je skalne plošče (clinte) še dodatno "pometel" veter z Atlantskega ocena, se je v razpokah (grikih) vendarle obdržalo za pest ali dve zemlje, ki v razmeroma ugodnih podnebnih razmerah omogoča, da spomladi pokrajina zažari v pisani mešanici sredozemskega, alpskega in polarnega cvetja.

Seveda ni pravega krasa brez podzemnih jam. Najbolj znana burrnska je Aillweejska jama, toda midva sva se kljub temu odločila za ogled Doolinske jame. To najdete samo nekaj minut vožnje severno od znamenite vasice, ki ji je dala ime. Jama je tako rekoč prazna, razen enega samega stalaktita. A ta je dolg kar 7,3 m, kar pomeni, da je največji na severni polobli. »Ali ni čudovit?« se je navduševal naš vodnik. Mene je še najbolj spominjal na mrtvega lignja velikana.

Pod budnim očesom leprehana
Ko sva bila še doma, sva bila trdno odločena, da se povzpneva na najvišji vrh Irske ‒ Carrauntoohil (Corrán Tuathail). S seboj sva vzela oblačila za vse vremenske prilike. Čeprav vodniki svarijo, da kljub skromni višini 1038 m vzpon ni kar tako, bi naju lahko ustavila le megla. In prav ta se je spravila nad naju. Dva dni sva preživela v Killarneyju (Cill Airne), ki je izhodišče za vzpon, a hriba niti videla nisva.

Da bi pomirila že zelo nemirne planinske noge, sva se odpravila v tamkajšnji narodni park in se odločila za obhod jezera Muckross, srednjega izmed treh jezer v parku. Avto sva pustila na parkirišču muckroškega samostana in se odpravila na pot: mimo ruševin frančiškanskega samostana iz 15. stoletja, mlajše, a slavnejše Muckroške hiše s 65 sobanami, pretirano občudovanega slapu Torc, t. i. Srečanja voda, kjer se srečajo vode vseh treh jezer, čez Brickeenski mostič in skozi v Evropi izjemno redek tisov gozd. Če bi hotel kdo po najinih stopinjah: to pomeni 13‒14 km pešačenja po urejenih potkah in kratek odsek po cesti. A v najine noge se mir še ni vrnil. Zato sva se popoldne sprehodila še po gorski dolinici Gap of Dunloe. No, za tretjim jezercem, gledano s severne strani, sva le obrnila.

Dvanajsti dan potovanja sva končno v soncu prispela v Clifden (An Clochán), glavno mesto Connemare. To je čudežna pokrajina, ki v sebi združuje turobne hribe, samotne doline, pozabljena barja, temna jezera in načipkano obalo. Gospodinja v penzionu naju je s širokim nasmehom pozdravila: »Za naslednja dva dni je napovedano sonce.« Odločitev je bila hipna: greva v hribe. Cilj tudi: Glencoaghanska podkev; nanjo zlezeva na vzhodnem koncu, potem pa, do kamor bo šlo. Glencoaghanska podkev pravijo šestim vrhovom, šestim Benom izmed dvanajstih, ki v obliki podkve obkrožajo dolino enakega imena. Odložila sva prtljago in odbrzela nazaj gledat, kje bova naslednji dan začela. Ugotovila sva, da je Benlettery Youth Hostel, ki ga omenja Lonely Planet, zaprl vrata in da je za izhodišče pravi odcep z glavne ceste N59 tisti s kažipotom The Twelve Bens Mountain Lodge. Nekaj sto metrov nad "kočo" je majhno parkirišče.

Ko sva zjutraj vstala, je bil zaliv, nad katerim sva stanovala, zavit v meglo. Gospodinja naju je tolažila, da je to od morja in da je v hribih gotovo sonce. V dvomih sva se odpeljala do parkirišča, ki sva ga našla prejšnji dan. V dolini je res sijalo sonce, vrhovi pa so bili zaviti v meglo. V upanju, da se bo kmalu dvignila, sva v na oko izbrani smeri krenila proti grebenu. Sredi pobočja sva naletela na nekaj, kar bi lahko bila stezica. Skušala sva ji slediti. Po skoraj dveh urah hoje sva bila prepričana, da bi že morala doseči prvi vrh. A teren se je še kar dvigoval, megla pa ne. Kje, za hudiča, sva? Takrat nama je iz vlažne beline pomahala moška postava.
Bil je mlad Dublinčan, ki naju je odrešil s pojasnilom, da sva pravkar dosegla vrh Derryclara (Binn Doire Chláir). Ker kar ni hotel končati malice, sva krenila naprej sama in se brez težav povzpela na drugi vrh ‒ Bencorr (Binn an Choire). S skromnimi 711 m je to najvišja točka podkve. Na njej sva si vzela čas za malico midva, tako da naju je mladenič ujel. A spet sva nadaljevala prva. Po nekaj minutah spusta sva podvomila, da sva na pravi poti, saj se nama je zdela mnogo prestrma. Vrnila sva se na vrh in se posvetovala z Dublinčanom. Iz nahrbtnika je vzel zemljevid in kompas, meril in odločil: prava smer je na drugo stran. Skupaj smo se spustili v tisto smer, a je bil teren komaj kaj manj strm. Izkazalo se je, da smo zgrešili stezo, vendar zadeli smer. Srečno smo sestopili na travnato sedelce. Ko smo dosegli tretji vrh ‒ Bencollaghduff (Binn Dhubh) -, se je tudi megla kolikor toliko dvignila.
Tako se nam je na severozahodu razkril postavni Benbaun (Binn Bhán), s 729 m najvišji med Beni. Naslednje široko sedlo se najbolj približa dnu doline. Ko smo ga dosegli, je bilo štiri popoldne. Najin spremljevalec je sklenil, da si bo postavil šotor, nama pa svetoval, da odnehava in se ob rečici, ki izvira tik pod sedlom, vrneva na izhodišče. Predlog je bil razumen, zato sva ga sprejela. Poslovili smo se in po za silo suhih zaplatah v močvirju sva se v dveh urah prebila do avta. Vsega skupaj sva civilizaciji ušla za skoraj devet ur. Zvečer v pubu sva družno sklenila, da je bil mladenič, ki je ta čas bedel nad nama, najbrž preoblečen leprehan. Leprehani so nekakšni irski škratje, ki, če so okoliščine prave, pomagajo ljudem in jim včasih izpolnijo tri želje.

Še to. Ker na Irskem hribolazenje nima tradicije, hribovske poti niso označene; še več, največkrat jih sploh ni. Zato je pomembno, da imate za izbrani pohod dober zemljevid. Če vas mika Glencoaghanska podkev, je pravi Connemara, za vrh Irske pa MacGillycuddy’s Reeks. Oba je v razmerju 1 : 30.000 izdala škotska založba Harvey.

Nadaljevanje sledi prihodnjo soboto ...
Jani Luštrek
foto: Mojca in Jani Luštrek