Slikoviti Viljučinski ognjenik (2183 m) ni in ni hotel sneti kape. Proti vrhu prelaza sem opazila prve vijolične zaplate kamčatskega sleča. Nenadoma smo se znašli sredi raznovrstnega cvetja in navdušenje nas je pognalo iz vahtovke, da smo jo kar peš mahnili proti taboru.

Utaborili smo se ob reki, kjer so v vetru valovili svilnati beli munci. Sprehodili smo se do bližnjega slapu, ki se kljub bučanju imenuje Mirni in nam je pričaral celó mavrico. Po večerji smo se odpravili kopat skoraj uro daleč. Spustili smo se kakih 300 višinskih metrov mimo sotočja Mirne in Viljuče k vročim vrelcem. Čeprav so "sredi ničesar", nismo bili sami: domačina, ki delata v ZDA, sta se prišla v domovino poročit in sta pripeljala s seboj nekaj ameriških svatov. Roji malih brenčečih krvosesov niso skrivali navdušenja nad svežo krvjo. Vrnili smo se že v temi in iz Tanjinega lonca so dišali naši lososi.

In imeli smo jo! Nikolajevič in vahtovka sta dala vse od sebe: vozili smo se po poljih lave, debeli snežni odeji in skalnih strminah (ni se mi zdelo ravno ekološko, a sploh nismo bili edini) do 1175 m. Po zbitem snegu smo vstopili v velikanski krater, nastal z združitvijo kraterjev štirih plastnatih ognjenikov (zasledila sem tudi omembo dvojnega kraterja; to žal ni edini podatek, glede katerega se viri razlikujejo). Prevzeli so me intenzivne barve skal in jezerc ter slikoviti robovi kraterja: nazobčani grebeni, vrh s skalno kocko na temenu, rdeča konica, ki se je ostro risala na nebu, tudi ko je bilo vse drugo ovito v pare iz fumarol. Skozi te odprtine v ognjeniških tleh uhajajo vroča (vodna) para in plini. Od žvepla rumena razpokana skorja je videti kot odpad keramičnih ploščic. Potoki vijugajo med razmetanimi skalami in delajo slapiče. Mutnovski ognjenik je še zelo živ: vsepovsod brbota vrelo blato, sikajo pare, ostri vonj žvepla reže nosnice. Nekateri plini so strupeni, zato ni priporočljivo hoditi sam. Pod nadzorom vodnikov smo se ob vrvi posamič povzpeli nad kislo jezero, nastalo ob eksploziji okoli leta 2000, na rob kraterja (1650 m). Tudi onstran še "nastaja" Zemlja, le da manj slikovito kot v "našem" ognjeniku.

Pred odhodom smo se sprehodili še do bližnje Nevarne tesni, v katero z več kot 80-metrskim slapom (najvišjim na polotoku) pada strupeno kisla Ognjeniška reka, med vožnjo v dolino pa smo imeli srečo, da smo lahko opazovali precej velike, a zelo plašne črnoglave svizce.

Dolina gejzirjev
V programu smo imeli rezervni dan, vendar smo ga očitno razumeli drugače kot Rusi, zato ga nismo mogli porabiti za Goreli, saj je naše dovoljenje za gibanje po tistem območju poteklo. Tako smo se vrnili v Paratunko, kjer smo si privoščili nočno kopanje v odprtem bazenu. Take bazene imajo vsi hotelčki, koče in kampi v tej vasi dobrih 50 km od Petropavlovska Kamčatskega. Voda na tem obsežnem geotermalnem območju je tako vroča (35–45 °C), da brez hlajenja ni primerna za kopanje. Preprosti bazeni so večinoma odprti vse leto in precej oblegani.

Zjutraj smo se poslovili od ruske ekipe in se zaposlili vsak po svoje. Štirje smo s helikopterjem odleteli v Uzonovo kaldero in Dolino gejzirjev. Kdor ima samo en dan časa, mora imeti kar srečo, da se mu za dobrih 500 evrov dragi podvig posreči. Skoraj do poldneva namreč ni bilo gotovo, ali bomo sploh odleteli; število obiskovalcev je precej omejeno, dovoljenje za polet pa je tudi zelo odvisno od muhastih vremenskih razmer. To je bilo nepopisno doživetje. Pogledi iz zraka v kraterje, iz katerih se kadi ali so zaliti z jezeri, so nepozabni. Razgibano površje, na desetine jezerc, s snegom na prav poseben način "okrašeni" ognjeniki, dolge vijugave reke so res paša za oči in domišljijo.

Kaldera je globel, ki nastane, ko se po močnem izbruhu ali več manjših izbruhih ognjenika prostor z lavo izprazni in ne vzdrži več teže gore, zato se ta sesuje vase. Uzon je dobri duh iz korjaškega bajeslovja; ljudje so njegovo naklonjenost zapravili podobno kot mi Zlatorogovo. Sprehodili smo se torej po Uzonovi kalderi, katere premer je skoraj 13 km. Lesenih potk in stopnic ni dovoljeno zapustiti. Čeprav so ognjeniški pojavi (vrelo blato, fumarole, ostaline izbruhov) zelo zanimivi, nam je od njih kar za nekaj časa odvrnil pozornost medved, ki se je sprehajal ob kloridnem jezeru in smukal brusnice. V Dolini gejzirjev pa so se že znanim pojavom pridružili še novi. Glavne, gejzirje, je leta 2007 ogrozil velikanski zemeljski plaz, a največjega, ki se le vsakih šest do sedem ur požene kakih 40 m visoko, in stene Vitraž, posebno slikovite zaradi raznobarvnih mineralov iz okoliških fumarol, k sreči ni prizadel. Žal Velikana nismo videli pri delu, a drugo "dogajanje Zemlje" je bilo zelo živahno.

Bilo je lepo
Zelo. In ne tako naporno, kot sem pričakovala. Izkušeni sopotniki so menili, da to sploh ni bil treking, le potovanje. Saj! Trek ni nič drugega kot potovanje (zlasti) z volovsko vprego. Vahtovka ima le več "mišic" kot kak vol in več udobja kot kak voz. Če bi bilo po moje, bi več hodili. Pohodništvo – to mi je po duši. A Kamčatka je tako velikanska, da se v kratko odmerjenem času (15 dneh) ni mogoče izogniti prevažanju.

Kakor rečeno, so odtlej minila že skoraj tri leta. Kolega Torkar je medtem doktoriral, Dima najbrž že diplomiral, a kamčatske univerze še ni ustanovil in tudi sicer se veliki polotok v tem času ni toliko spremenil, da moji spomini ne bi bili več primerni kot vabilo: doživite sami!

Besedilo Mojca Luštrek, foto: Mojca in Jani Luštrek