Nekatere so bile prijetne, druge zoprne, a brez njih pač ne gre, če hočeš doživeti, kar sem popisal doslej.

Levo in okrog
Pred odhodom me je najbolj skrbela vožnja po levi, toliko bolj, ker se ji je Mojca že vnaprej enostransko odpovedala. A začelo se je še mnogo huje, kot sem pričakoval. Po zaslugi Adrie Airwaysa sva namreč v Dublinu namesto ob štirih popoldne pristala malo pred polnočjo. Kljub temu da sva Budgetu sporočila zamudo, naju rezervirani avto ni počakal. Tako sva bila prisiljena začasno vzeti edinega, ki je bil na voljo – velikega družinskega enoprostorca.

Ponoči sva po praznih cestah razmeroma hitro našla do izbranega prenočišča, zjutraj pa se je pokazala vsa groza, ki me je čakala. Na Irskem namreč ni najhujša vožnja po levi, ampak neverjetna ožina cestišč, ki za povrhu nimajo bankin, ampak se takoj za cestnim robom dviguje meter ali dva visoka živa meja. Skoraj kot v predoru. Prva dva dneva sem zaviral ob vsakem srečanju in vsaj z ogledalom opletal po grmovju za cesto. To ne velja le za manj pomembne lokalne ceste, ampak tudi za regionalne, ki jih je na otoku največ. A ozke ceste niti malo ne spodbudijo domačinov, da bi vozili kaj počasneje.

Pri vožnji po levi se mi je zdela olajševalna okoliščina, da so Irci že skoraj vsa »klasična« križišča nadomestili s krožišči. Je pa krožišče lahko tudi čisto običajno križišče, ki mu na sredino narišejo malo večjo belo piko. Ne enkrat se mi je zgodilo, da sem moral kakšno večje prevoziti dvakrat, saj nama v množici kažipotov z dolgimi in težko berljivimi imeni krajev v prvo ni uspelo najti pravega.

Kako se na Irskem obnese navigacija z GPS, nisva preverjala. Tistim, ki – tako kot jaz – še vedno prisegajo na organske namesto na elektronske možgane, pa vsekakor svetujem nakup avtocestnega atlasa, ki ga vsako leto posodobljenega izdaja OSI (Ordnance Survey Ireland).

No, končalo se je vse v najlepšem redu. V treh tednih sem 2.600 km prevozil brez večjih zapletov. Enkrat samkrat sem zapeljal v napačno smer, pa še takrat so vsi mirno in brez trobljenja počakali, da sem se spravil na pravo stran. Ne vem, kako nas prepoznajo, ampak celinske voznike obravnavajo posebej blagohotno.

Vino namesto vode
Že hiter pregled spletnih cenikov nočitvenih zmogljivosti je pokazal, da bo treba za tisto, kar želiva midva, plačati 70–80 evrov na noč. Za ta denar sva dobila spodobna prenočišča z zajtrkom (B&B, da ne bo nesporazuma) ali sobe v skromnih hotelih. Nama je bilo pomembno, da sta bila v ceno vključena parkirišče in lokacija, primerna za raziskovanje okolice.

Prenočišča so nama razkrila še eno ostalino nekdanjih angleških kolonizatorjev – umivalnike z ločenima pipama za mrzlo in toplo vodo. Ti funkcionalno bolj spominjajo na »lavorje« kot umivalnike, kakršnih smo vajeni mi. Se je bilo pač treba prilagoditi.

Za popotnike tako prikladne tuškabine še niso osvojile otoka. Zanimivo, tako rekoč v vsakem prenočišču je bila prha drugačna. V pravi »dogodek« pa se je razvilo moje prhanje v Letterkennyju (Leitir Ceanainn). Gospodar naju je takoj po prihodu ponosno poučil, kako se uporablja njihova električna prha, kakršne še nisva videla. Preprosto. A ko sem pol ure kasneje stal pod njo, je samo brenčalo, vode pa ni hotelo biti od nikoder. Zavil sem se v brisačo in Mojca je skočila po gospodarja. No, prišla je gospodarica in se ni mogla načuditi, zakaj ni vode. Prinesla mi je kopalni plašč in me povabila v sosednjo kopalnico. Tam ni bilo dosti drugače in kmalu sem obredel vse kopalnice v hiši. Na koncu sem sklenil, da sem s tistimi nekaj kapljami mrzle vode, ki sem jih bil vendarle deležen, oprhan. Za odškodnino sem nama prislužil buteljko avstralskega kaberneta. Zamenjava sicer ni bila enakovredna, a sem jo sprejel. Glede vode pa se je izkazalo, da je avtistična teta pustila odprto pipo vso noč in izpraznila vodni zbiralnik za vso hišo.

Krvavica za zajtrk
Tako rekoč vsa otoška prenočišča svojim gostom ponujajo med drugim »polni irski zajtrk«. To pomeni ocvrto jajce, šunko, klobasico, kos krvavice (black pudding), kos kašnice (white pudding), paradižnik in zraven opečen kruh. Za »predjed« so kosmiči skorajda obvezni. Ko sem opazoval goste okrog sebe, se mi je zdelo, da jih je večina izbrala tak zajtrk, a so krvavico skoraj vsi pustili. Zelo okusna alternativa irskemu zajtrku je prekajen losos z jajci po izbiri.

Po slovensko nevajena obilnih zajtrkov, sva se čez dan običajno zadovoljila s hladnim prigrizkom. Se pravi, da sva kupila kakšno mesnino, sir in kruh. Idealna prilika za to so lokalne tržnice, ki jih imajo v večini večjih krajev en dan v tednu. Seveda moraš imeti srečo, da se znajdeš na pravem mestu ob pravem času. Posebej bi rad opozoril še na tri res imenitna mesta za nakup tovrstnih dobrot: pokriti English Market v Corku, špecerijo Fallon & Byrne v Dublinu in delikateso Burren Smokehouse v Lisdoonvarni (Lios Dúin Bhearna). Na splošno je izbira mesnin bolj skromna, saj jih Irci menda ne pojedo veliko. Je pa toliko več vseh vrst sirov. Seveda prevladujejo tradicionalni čedarji. Če vas mikajo novi okusi, se ozrite za imeni Cashel Blue, Durrus ali Gubbeen. K vsemu temu spada irski kruh. To je kruh iz pšenične moke, v katero se zamesi nekaj pinjenca, za vzhajanje pa namesto kvasa uporabi soda bikarbona. Ugotovila sva, da je njegova glavna odlika dolga trajnost. Ni čudno, ko pa je že od vsega začetka precej suh.

Ko sva se zvečer ustalila, sva si privoščila kaj krepkejšega. Najcenejše so male okrepčevalnice, kjer se do sitega naješ rib in ocvrtega krompirčka za manj kot 10 evrov. Za večerjo v pubu, če sploh ponuja hrano, je treba odšteti 15–20 evrov. Vsaj pokusiti sva morala njihovo narodno jed – irsko dušenje (Irish stew). Gre za zelo gosto, počasi kuhano enolončnico, katere tradicionalne sestavine so bravina brez kosti, krompir, čebula in peteršilj. V novejšem času ji dodajajo še drugo zelenjavo. Naju pa je najbolj navduševala kremna juha iz morskih sadežev (chowder), ki je bila prav povsod izvrstna.

Ker rada razvajava svoje brbončice, se nisva mogla upreti skušnjavi, da bi preizkusila še kakšno »boljšo« restavracijo. V njih se cene menijev, sestavljenih iz treh hodov, gibljejo med 25–35 evrov. Pogosto so cene pred sedmo uro zvečer (za t. i. early birds) nižje. K taki večerji je seveda buteljka dobrega vina obvezna. Na vinskih listih prevladujejo francoska, ki jih nisem poznal. Zato sem izbiral na pamet po sortah in cenah (20–25 evrov). Se smem pohvaliti, da nisem niti enkrat zgrešil? Ne vem, ali se me je držala sreča ali so res vsa tako dobra. Ircem je očitno pomembno poreklo hrane, ki jo jedo. Zato resnejše restavracije praviloma v jedilne liste napišejo, kje kakšno sestavino kupujejo. Iz lastne izkušnje lahko toplo priporočim restavraciji Chapter Forty v Killarneyju in L'Atmosphere v Waterfordu (Port Láirge). Nisva pa prišla do nobene z Michelinovimi zvezdicami. Edina irska z dvema je Patrick Guilbaud v Dublinu.

»Kakšni se vam zdimo Irci?«
Pri prvem stiku z Irci je križ. Večina jih tolče neko čudno angleščino, ki je ne znam opisati, vsekakor pa jo je bilo nama težko razumeti. Seveda razlika ni tolikšna, da se ne bi mogli sporazumeti. Ali pa tudi? Enega od večerov sva preživela na koncertu na Irskem zelo cenjene harmonikarice Sharon Shannon. Gospa se je tako vživela v vlogo bardinje, da sva med vsem nastopom razumela komaj kakšno besedo, domačini pa so se ob vsaki njeni napovedi prešerno smejali. Na koncu sva bila v dvomih, ali je sploh govorila angleško.

Irci, posebej Irke, se mi zdijo ob prvem stiku malce zadržani. A ko je led prebit, postanejo zgovorni. Pravi »fenomen« se mi zdijo njihove razlage, ko jih tujec v neznanem kraju povpraša za pot. Pojasnila so vedno dolga in polna vseh mogočih podrobnosti. Če se obrneš na družbo, razloži vsak svoje videnje poti, na koncu pa naredijo še skupni povzetek. Ko sva to doživela prvič, sem bil čisto obupan, češ tega pa ne bova nikoli našla. Potem sva videla, da je vse skupaj za prvim vogalom. Odtlej sem vedel, da si moram zapomniti le začetek in konec razlage.

Če se tujec zaplete v malo daljši pogovor z domačinom, bo skoraj gotovo dočakal vprašanje: »Kakšni se vam zdimo Irci?« Nekega večera sva izčrpana od vožnje in suhih ust vstopila v hotelsko točilnico. Sredi prostora je stal mladenič, se majal in opletal z rokami. Nekako sva ugotovila, da se obrača na naju. Čeprav ni bil v najboljšem stanju, nisva hotela biti nevljudna in sva se ustavila ob njem. Zelo sva se morala potruditi, da sva ugotovila, da ga zanima le najino mnenje o Ircih. Ko sva šla zjutraj na parkirišče, sva v dvigalu naletela na taistega mladeniča, ki se je zdaj majal še precej bolj, a še naprej vztrajal pri vprašanju, kaj misliva o Ircih. Odgovor je bil nedvoumen: strpni, prijazni, ustrežljivi pa tudi malce okorni in robati. Ko sva že zlagala prtljago v avto, se je še enkrat primajal do naju: »Kje pa sploh smo? Kako pridem do bara?« Midva mu poti nisva razložila po irsko na dolgo in široko, a je bil vseeno zadovoljen.

Kaj se dogaja s »pirom«?
Za Irca je pub središčna točka njegovega družabnega življenja. Prenekateri si težko predstavlja, da bi dan končal kako drugače kot v pubu. V njem se srečujejo znanci, prijatelji, sorodniki, se pogovorijo o pomembnih in še več nepomembnih stvareh, zraven pa zvrnejo pinto, dve ali ... pivca. Zaradi vsega tega je enako težko kot pri nas najti vas brez cerkve na Irskem najti vas brez puba.

Seveda je skozi oči kratkotrajnega obiskovalca iz tujine pub videti drugačen. Turisti se pridemo vanj odžejat, da ne rečem napit, prisluhnit irski glasbi, če je mogoče, in pri tem upamo, da se bo razvil »žur«, kot si ga predstavljamo mi. S takimi stereotipi v glavi sem se tudi sam oziral po irskih pubih in bil v glavnem razočaran. V mojih očeh se jih je večina kazala kot razmeroma zanikrne »luknje«, temne, da se ne vidi vsa nesnaga, natrpane z ropotijo, ki ji ni videti namena, ter zvečer prehrupne celo za pogovor z ženo, kaj šele z domačinom. Hrano strežejo le nekateri, pa še tisti okrog devetih kuhinjo zapro. To je hkrati čas, ko se pojavijo glasbeniki, če je pub sploh take vrste.

A kakorkoli stvar obračam, je bistvo puba seveda pivo. In tako sem bil še v drugo razočaran. Doma sem si predstavljal, da bo v irskih pubih pivo vseh vrst teklo v potokih. No, tega o potokih ne vem, ker najbrž v nobenem nisem vztrajal dovolj dolgo v noč. Lahko le potrdim razširjeno navado Ircev, da, ko izpraznijo svoj kozarec približno do polovice, naročijo novega. Tako prizor možaka, ki kinka ob dveh kozarcih piva pred seboj, ni nič posebnega. Popolnoma drugačnih navad so omikane gospe, ki raje naročajo po pol pinte stouta s kančkom sirupa iz črnega ribeza. Za moje razočaranje so bile bolj kot količine krive vrste piva, ki jih pubi ponujajo. Vsi namreč točijo stout in irski rdeči ale, seveda Guinnessove, nekateri še Budweiserjev in Carlsbergov ležak in to je v večini primerov vse. Ne morem se spomniti, da bi v katerikoli točilnici na Irskem videl svetli ale. Morda se bodo stvari obrnile na bolje, ko se bodo tudi tam razcvetele neodvisne mikropivovarne, kakršni sta danes n. pr. Porterhouse v Dublinu in Franciscan Well v Corku.

Še vabilo na pot
Ko sva se vrnila domov, naju je največ znancev vprašalo, kakšno je bilo vreme. Grozno. V treh tednih sva imela samo pet dni brez dežja. Domačini so tarnali, da so že čisto depresivni, ker že tri leta niso imeli poletja. V povprečju se vreme tam spremeni nekako vsake četrt ure, ampak na koncu za soncem žal vedno pride dež. Midva sva se vsakič znova potolažila: »Saj je samo voda,« in preživela čudovite počitnice.

Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek