Za zadnje so tako rekoč idealne brezštevilne prazgodovinske, keltske in zgodnjekrščanske najdbe, ki jih znanost marsikdaj ne zna do konca pojasniti, zato učinkujejo še toliko bolj skrivnostno in vabljivo.

Irske "piramide"
Največja irska arheološka znamenitost je brez dvoma Brú na Bóinne. Tako nenavadno zveneče ime pomeni preprosto palačo ob reki Bóinne (po gelsko) ali Boyne (po angleško). Gre za kompleks okoli 40 grobov iz mlajše kamene dobe, vsi pa so v senci dveh velikanskih kamnitih gomil, ki ju prihajajo gledat radovedneži z vsega sveta. Dejansko so velike gomile tri, vendar sta za ogled urejeni le dve – Newgrange in Knowth. Čeprav je mogoče, se nikar ne skušajte pripeljati naravnost do njiju, saj vas na najdišče ne bodo spustili. Morate namreč do središča za obiskovalce, tam pa kupiti vstopnico za ogled ene ali druge ali obeh. Do gomil vas bodo odpeljali z avtobusi in vam ju razkazali z vodičem. Obiskovalcev je ogromno, prostor pa zelo omejen, zato se lahko zgodi, da ju ne boste mogli videti. Za ogled obeh si rezervirajte najmanj tri ure; midva sva bila tam tik pred odprtjem ob devetih in sva se k avtu vrnila že po poldnevu. Pomembno je tudi, da se oblečete vremenu primerno, saj pri gomilah ni nobenega zavetja.

Med obiskovalci velja za imenitnejšega Newgrange. Že njegovo pročelje iz snežno belega kremena in temnega granita ter z živozeleno travo porasla "kupola" sta od daleč videti nekaj posebnega. Velik vtis naredi tudi njegova razsežnost: več kot 80 m v premeru in 12 m v višino. Da se kamnita kopica ne bi razsula, jo krog in krog podpira 97 velikih kamnitih robnikov. Mnogi so okrašeni. Poznavalci najbolj cenijo spiralne in druge vzorce na kamnu, ki so ga arheologi označili s številko K52, ter na kladi, ki zapira vhod v gomilo. Ta naj bi bila grobnica t. i. hodniškega tipa. V njej je namreč na jugovzhodni strani 19 m dolg hodnik, ki vodi do sobe v obliki križa. V vsakem od njegovih krakov stoji kamnito korito, v katerem so našli ostanke človeških kosti. In zdaj najpomembnejše: nad vhodom v hodnik je vzidana lina, in to tako natančno, da le svetloba vzhajajočega sonca, ki pade skoznjo na 21. december, najkrajši dan v letu, razsvetli sobo na koncu hodnika. Ko smo se razporedili ob stenah sobe, je vodička ugasnila luč. Zavladali sta popolna tema in tišina. In potem droban žarek, ki se je počasi krepil in postajal vse svetlejši. Nihče se ni upal premakniti. Koža na rokah se mi je naježila. Čez kako minuto se je spet prižgala luč in čar je izginil. Sodobna tehnika nam je omogočila, da smo vsaj približno občutili, kar je tu doživljal takratni človek. Mu je sploh lahko prišlo na misel kaj drugega, kot da se je sončno božanstvo spustilo na Zemljo? Grobnica je bila zgrajena v l. 3100–2900 pr. n. š., torej celih petsto let pred piramidami v Gizi. Vanjo so vzidali okoli 200 tisoč ton kamenja, ki so ga morali pritovoriti iz več deset kilometrov oddaljenih krajev. In vse to v času, ko človeštvo še ni poznalo kolesa.

Zelo podobna je grobnica Knowth. Sama gomila je malce manjša, ves kompleks pa večji. Okrog nje je namreč raztresenih še 18 manjših grobov. V glavno gomilo sta v smeri vzhod–zahod vzidana kar dva hodnika s pogrebnima sobama na koncu, a navadni smrtniki vanju ne smemo.

Ko sem se pripravljal na najino potovanje, sem naletel tudi na ime Polja Céide. Nemalo presenečen sem prebral, da je to največji kamenodobni objekt na svetu, ki leži ob južni obali Sligovskega zaliva. Strokovnjaki menijo, da je bilo to poljedelsko-živinorejsko naselje z več deset kilometri kamnitih zidov, zgradb in grobov, nastalih pred 5.500 leti. Vsega skupaj naj bi bilo kamenja za kakega pol milijona ton. Morda so tudi zaradi tega arheologi vse skupaj pustili 4 m globoko pod šoto. Tako tam človek nima prav dosti videti. Meni se je zdela še najzanimivejša krajina, "ozaljšana" s piramidastim središčem za obiskovalce.

"Kelt" za vsakim grmom
Za številna plemena, ki so v predrimskih časih poseljevala večinski del Srednje in Zahodne Evrope, uporabljamo skupno ime Kelti. Domnevno v mlajši železni dobi naj bi ti dosegli in osvojili tudi britanske otoke. Otoške Kelte imenujemo Gelci in njihov jezik gelščina. Danes je skrajni zahod Irske še poslednji "otoček" gelščine v angleškem "morju", ki bo vsak čas preplavilo svet. A čeprav gelski jezik izumira celo na Irskem, je starih keltskih spomenikov otok prepoln. Zato se bom omejil na polotoka Iveragh in Dingle, obiskana v prejšnjem zapisu.

Začnimo na južni obali Iveragha. Na poti iz Sneema (An tSnaidhm) proti zahodu je treba biti, ko se bližamo obali, zelo pazljiv, da ne spregledamo rjavega kažipota, ki kaže v desno k okrogli kamniti utrdbi Staigue. Cesta do nje je tako ozka, da se ne da povsod srečati z nasproti vozečimi, a prometa ni veliko, saj se pri utrdbi cesta konča. Kljub svojemu poimenovanju to ni utrdba v vojaškem pomenu, ampak domovanje razširjene družine, ki se je z obzidjem zaščitila pred živalmi in morebitnimi človeškimi sovražniki. Zid je zgrajen iz neobdelanega kamenja, brez malte, visok je več kot 5 m in debel do 4 m. Krog ima premer dobrih 27 m. Z notranje strani vodi na zid več terasastih stopnišč.

Podobna je utrdba Dunbeg na sosednjem polotoku Dingle. Te ni mogoče zgrešiti, saj nanjo opozarjata veliko kamnito gostišče in parkirišče takoj desno za cesto. Utrdba je na drugi strani ceste. Njeni graditelji so izrabili prepadno obalno pečino, ki v obliki trikotnika štrli v morje, tako da jim je bilo treba zavarovati le kopensko stran. Zato so se lahko toliko temeljiteje posvetili njej. Svoj dom so zaščitili s širokim suhozidom, štirimi nasipi in petimi jarki. Za vsem tem so si postavili kamnito kočo v obliki panja s premerom več kot 7 m. Žal se je ohranil le njen spodnji del.

Dunbeg stoji na robu vasi Fahan (Fán), ki tudi sicer slovi po kamnitih kočah v obliki panja, raztresenih po pobočju nad vasjo. Zato je treba imeti tam oči odprte ves čas ali – še bolje – po kočah povprašati domačine. Zgodovinarji menijo, da so najstarejše nastale že v bronasti dobi, najmlajše pa pred komaj kakega pol stoletja. Največ naj bi jih bilo iz 12. st., ko so Normani pregnali Gelce z njihovih domov. Tudi njihova funkcija ni povsem jasna. Starejše so skoraj gotovo služile za bivališča, bodisi puščavnikov bodisi običajnih ljudi, mlajša verjetno le za shranjevanje kmečkega orodja.

Že skoraj na severni obali Dingla pa se je treba ustaviti vsaj še pri Gallaruškemu oratoriju. Male okrogle koče so zadoščale za domovanje duhovnika, za skupno molilnico pa je bilo treba potuhtati nekaj večjega. Tako so se rodila kamnita pravokotna poslopja z obliko narobe obrnjene ladje. To v Gallarusu (Gallaras) je še posebej imenitno, saj so njegovi graditelji pokazali izredno natančnost in spretnost. Streha in boki so čisto rahlo vbočeni, da deževnica laže odteka po njih. Za gradnjo so uporabili že grobo klesane kamne in si do večje trdnosti pomagali z nekaj malte. Molilnica meri 5 × 3 m ter ima le ena vrata in eno okno.

Najbolj sveti in učeni
V 5. st. je Irsko osvojilo krščanstvo. Največ zaslug za to ima sv. Patrik ali Patricij. Rodil se je okoli l. 385 premožnemu angleškemu uradniku. Ko mu je bilo 16 let, so ga ugrabili irski gusarji in ga doma prodali v suženjstvo. Po šestih letih prisilnega pastirjevanja je pobegnil in se vrnil domov. Duhovno prerojen se je posvetil duhovniškemu poklicu, ki ga je večinoma opravljal v Franciji. L. 432 ga je papež imenoval za škofa in ga poslal na Irsko. Tam je svojim nekdanjim ugrabiteljem vrnil tako, da je v krščanstvo spreobrnil tako rekoč ves narod.

Sv. Patrik se je rad zatekal k premišljevanju v samoti, da si je nabral novih moči. Zgledu so sledili mnogi irski duhovniki. Eden takih je bil tudi sv. Kevin, ki naj bi ga angel v iskanju mesta, kjer bi lahko meditiral in bil eno z naravo, v prvih letih 6. st. privedel v odmaknjeno ledeniško dolino z dvema jezeroma – Glendalough (Gleann Dá Loch). Tam si je našel dom v težko dostopni votlini ob obali današnjega Upper Laka (Zgornjega jezera), v kateri je naslednjih sedem let spal na kamnih, se odeval v živalske kože, jedel zeli in pil vodo. Njegovo "naravno" življenje je pritegnilo številne somišljenike in do 9. st. je ob sosednjem Lower Laku (Spodnjem jezeru) zrastlo pravo meniško mesto. V njem je v časih razcveta živelo in študiralo na tisoče duhovnikov iz vse Evrope. Za naselje je bil usoden angleški napad konec 14. st., a veliko njegovih ostankov se je ohranilo do današnjih dni.

Nekdanje mesto je bilo ograjeno in je imelo več vhodov. Od njih lahko danes občudujemo le glavnega z lepim dvojnim lokom, ki je toliko pomembnejši, ker je edini ohranjeni vhod v meniško naselje na vsem Irskem. Malo najprej opazimo 33 m visok okrogli stolp iz granita in skrilavca, ki je eden od zaščitnih znakov Glendalougha. Vrata je imel iz varnostnih razlogov na višini 3,5 m, saj je med pogostimi napadi duhovnikom služil za zatočišče. Vanj so se povzpeli po lestvi, jo nato potegnili v stolp in ga trdno zaprli. Drugi zaščitni znak mesta je t. i. Kevinova kuhinja. V resnici gre za majhno cerkev precej nenavadnega videza. Iz strme kamnite strehe namreč štrli okrogel zvonik s stožčasto streho, ki je videti kot dimnik. Če je le čas, se velja sprehoditi še do Upper Laka. Ko krenemo po potki ob njegovi severni obali, lahko čez čas onkraj vode opazimo votlino, v kateri naj bi sv. Kevin prvotno bival in ji zato pravijo Kevinova postelja. Dostop do nje po južni strani je praktično nemogoč zaradi strmega skalnega brega.

Midva sva se med vračanjem z zahodne obale v prestolnico ustavila v še enem zgodnjekrščanskem meniškem kompleksu – Clonmacnoisu (Cluain Mhic Nóis). Precej je podoben glendaloškemu, vendar je mnogo manjši. Kljub temu je bil od 8. do 12. st. njegov največji tekmec, oba skupaj pa sta pomembno prispevala k temu, da se je Irske v srednjem veku prijel vzdevek "dežela svetnikov in učenjakov". Pač pa Clonmacnoise prepričljivo prekaša Glendalough po lepoti svojih samostoječih kamnitih križev. Najimenitnejši med njimi je z vseh strani okrašeni Križ Svetega pisma. Seveda si je treba ogledati neprimerno lepše izvirnike v tamkajšnjem muzejčku in ne le posnetkov, stoječih med ruševinami. Irski križi z značilnim obročem okrog presečišča, s katerimi so nekdaj radi označevali pomembne svete kraje, veljajo na splošno za vrhunec keltske klesarske umetnosti.

Glendalough je meniško naselje v hribovski dolini, Clonmacnoise je v rečnem zavoju, prava utrdba vrh hriba pa so verski objekti, ki so zrastli na vetrovni skali nad mestecem Cashel (Caiseal). Zgrajeni so bili v 5. st. kot utrjen dvor gelske rodbine Eóganachta. V roke Cerkve so prešli l. 1101, ko se je tamkajšnji kralj Muirchertach Ua Brian razglasil za velikega kralja vse Irske. Cerkev je samo četrt stoletja pozneje znotraj obzidja zgradila t. i. Cormacovo kapelo, ki velja za najlepšo irsko romansko kapelo. Je pa treba povedati, da je irska romanika precej skromnejša od celinske. Med najinim obiskom so kapelo žal obnavljali, tako da je bil ogled omejen na notranjost. Cashel je sicer v svoj program med lanskim zgodovinskim obiskom Irske vključila celo angleška kraljica Elizabeta II.

Meni pa se je usedla v srce majhna cerkev, ki jo je nad ribiško vasico Ardmore (Aird Mhór) še pred Patrikovim prihodom na Irsko postavil sv. Deklan. Čeprav je že dolgo v ruševinah, so me očarali reliefi na zunanji steni z motivi iz časov pred Kristusom, ki jih v katoliških prostorih bolj poredko vidim: Evinim zapeljevanjem Adama in Salomonovo sodbo. V njej najdemo tudi dva pokončna kamna, po robu popisana s staro keltsko pisavo ogham. Nastala naj bi v 4. st. Napisi se berejo od leve navzgor, potem pa po desnem robu spet dol. Na Irskem je znanih kakih 400 takšnih kamnov, prav ta v Ardmoru pa naj bi imel najdaljši napis. Mojca dolgo ni verjela, da so te preproste črtice črke. Ko sem v prvi večji knjigarni poiskal strokovno knjigo, ki je razlagala nekatere keltske "skrivnosti", pa sem jo le prepričal.

Nadaljujemo prihodnjo soboto ...

Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek