Sobotno popoldne v začetku februarja sva rahlo otožna gledala skozi okno – zunaj je snežilo – in razglabljala, kako in kam v takem vremenu v hribe. Vremenoslovci so sicer za naslednji dan napovedovali enega redkih lepih dni, ampak dan po sneženju prav gotovo ni primeren za kakršno koli hribolazenje.

Mojca je iz omare privlekla kup vodnikov in zemljevidov, listala in raztegovala sva jih po mizi, a navdiha za razumen pohod v njih nisva našla. Nič, bova šla pa »kar nekam«, na kaj kratkega, toliko da pretegneva noge.

Nedeljsko nebo je zjutraj kazalo komaj še kakšen ostanek slabega vremena od prejšnjega dne. Polna upanja sva se odpeljala proti Prtovču (1011 m), hribovski vasici z zgolj nekaj hišami, nad Železniki. Više ko sva se vzpenjala, bolj je pihalo in nosilo sneg na cesto. Samo nekaj deset metrov pred cerkvijo Marije Pomočnice naju je ustavil traktor, ki je še plužil parkirišče. Ojej, Mojci na poledeneli cesti ni več uspelo speljati. In sem dobil priložnost, da se izkažem. Presenečena, da je bilo parkirišče tako rekoč nabito polno, sva le s težavo našla kotiček za svojega jeklenega pomočnika.

Očitno se mora množica ljudi valiti proti Krekovi koči; torej tja ne greva. Pa pojdiva po cesti proti lovskemu domu pod vzhodnimi obronki Ratitovca, do kamor bova pač prišla, potem bova pa še videla. In sva res zavila desno na makadamsko cesto. Če drži tamkajšnji napis, je do koče 600 m. Pred nama je gaz v svežem snegu delal par srednjih let, za kar sva mu bila hvaležna, vendar ugodnosti nisva bila deležna dolgo. 20 minut nad domom sta namreč zavila levo v breg, kar pomeni, da je bil tudi njun cilj Krekova koča, le da sta izbrala manj prometen začetek.

Nama je bilo tudi tako prav. Uživala sva v tišini gozdne samote ter z debelim snegom ozaljšanih pogledih proti Miklavški gori, Lubniku in Dražgošam. A nisva se še niti dobro navadila, da sva sama, že so naju dohiteli trije korenjaki s poskočnima kosmatincema. Dva sta imela na nogah smuči, eden krplje, štirinožna spremljevalca sta bila seveda bosa. Na hitro smo izmenjali nekaj besed. Tako sva izvedela, da so namenjeni na Kosmati vrh (1643 m), s čimer sva bila zelo zadovoljna, saj sva po tihem upala, da bi morda lahko tudi midva podaljšala pohod do tja. Nama bodo vsaj kazali pot.

Dlje ko sva gazila, manj je bila cesta podobna cesti. Na nekaterih mestih je bila tako zametena, da je sploh ni bilo videti, in sva se komaj prebila čez kupe snega. Na srečo je bila vsaj v zavetrju, saj je bilo slišati, da više gori, na grebenu, brije kot za stavo.

Žal je bilo že čez kakšno uro te tolažbe konec. Prisopihala sva na širok cestni ovinek (1310 m) med Kosmatim vrhom na levi in Jesenovcem na desni. Svet se je odprl in po pobočju Kosmatega vrha se je pripodil divji veter, ki sva ga še pred minuto, dvema le poslušala. Na skali sva opazila ploščo v spomin na Jožeta Mihevca – Rudarja, komandanta Vojkove brigade, ki je na tem mestu padel v boju z Nemci 20. 6. 1944, star komaj 22 let. Pod drugim robom ceste so vršali široki, kot globok ocean temačni jeloviški gozdovi.

Takoj za ovinkom sva zagledala prve markacije in planinske kažipote, ki so vabili na Kosmati vrh. Nekaj časa sva se obotavljala, a ko sva se spogledala, je bilo brez besed odločeno: greva naprej, vse do vrha. Zaradi vetra je bila pot spihana in poledenela. Zato sva že po nekaj sto metrih odnehala. Vrnila sva se v zatišje na cestni ovinek in si v prijetnejšem okolju nadela dereze. Tako je šlo v drugem poskusu brez težav, predvsem pa je bilo bistveno varneje.

Krajšemu vzponu je sledilo prečenje majhne grape. V njej naju je čakalo drugačno presenečenje. Že po nekaj korakih sva se udrla v sneg do pasu, da je bilo nogo komaj še mogoče premakniti. Hropla in stokala sva kar nekaj minut, a sva se prebila komaj kak meter ali dva naprej. Le zakaj sva pustila krplje doma? Ujeta v snežno past sva razglabljala, ali ima smisel nadaljevati. Po temeljitem preudarku sva si bila edina, da ne veva, kaj vse naju še čaka, zato sva se vdala in začela obračati. Pri tem sva skoraj trčila v starejši par na smučeh, ki naju je neslišno dohitel. Malce pomilovalno sta gledala na naju, vkopana globoko v sneg. Ko sva jima priznala, da sva obupala, sta naju začela spodbujati, naj le nadaljujeva, da morava premagati le to grapico in da naprej ne bova imela težav. Pregovorila sta naju in obrnila sva še enkrat.

Onstran grape je šlo res vse skupaj mnogo laže. Kmalu sva bila na razpotju (1410 m): levo je kazalo naravnost na vrh, desno malce naokrog čez planino Klom. Po smučinah sva ugotovila, da so šli vsi najini predhodniki čez Klom, zato sva domnevala, da bova tej poti laže sledila. In sva se uštela. Vse močnejši veter je hitro brisal sledi. Znašla sva se sredi belega ničesar in nisva vedela ne kod ne kam.

Natančno sva se razgledala po terenu in sklenila: če kreneva levo navzgor, morava slej ko prej priti na pot, ki sva se ji prej na razpotju odrekla. Tokrat je najina logika delovala in čez kake pol ure sva bila res spet pri markacijah. Dotlej sva iskala prehode po tršem snegu, poslej pa sva se skrbno ravnala po knafelčkih. Zaradi spet mehkejšega snega sva zelo počasi napredovala. Smer nama je pomagala držati tudi pastirska ograja po robu na levi.

Pot se je vlekla, moči so nama pohajale, potem pa se je po kaki uri spopadanja z globokim snegom le razsvetlilo – stopila sva iz gozda. Kako blagodejen pogled: skoraj na dosegu roke se nama je zdel vrh, za katerega sva upala, da je Kosmati. A ko sva pogledala bolj natančno, nisva bila več tako navdušena. Celo s skoraj poledenelega pobočja je silovitemu vetru še uspevalo dvigovati slabo sprijete snežinke.

Preden sva se spoprijela z njim, sva poiskala prikupen kotiček pod bujno smreko, kjer sva si privoščila malico in vroč čaj. Vsaj toliko kot zavetje in okrepčilo je bil vreden imeniten razgled na velik del karavanškega hrbta, nad katerim so se dramatično podili oblaki.

Ko sva iz nahrbtnika nabrala dovolj novih moči in se naužila divje lepote, sva še poslednjič zagrizla v breg. V manj kot četrt ure sva vsa ukrivljena od vetra končno dosegla vrh. Res je bil Kosmati, a kosmat je bil videti samo v led okovani nastavek z žigom, pa še to s kar nekaj domišljije. Čeprav je bila že sama misel, da bi snela rokavice, grozna, sva se opogumila oba in na vrhu ovekovečila svoj dosežek.

Kosmati vrh je najbolj vzhodni vrh razpotegnjenega slemena Ratitovec, s katerim se Spodnje Bohinjske gore in z njimi Julijske Alpe v tej smeri končajo. Nad gozdno mejo so po njegovi dolžini v smeri zahod–vzhod nanizani štirje omembe vredni vrhovi: Kremant (1658 m), Altemaver (1678 m), Gladki vrh (1667 m) in najin Kosmati vrh.

Slovenca prav gotovo zbodeta v uho tuje zveneči imeni Kremant in Altemaver. Res je, obe sta nemškega izvora. Davnega l. 973 je Škofjeloško hribovje prišlo v last bavarskih škofov iz Freisinga. Ti so od ozemlja seveda imeli več koristi, če je bilo poseljeno in so imeli od koga pobirati davke. Zato so ga načrtno kolonizirali. Svet pod Ratitovcem je prišel na vrsto v 14. st. Tja so naselili Južne Tirolce iz okolice Innichena (San Candida), ki danes spada k Italiji. Ironija zgodovine: prav tam nekje naj bi se sedem stoletij prej končal pohod tistih Slovanov, katerih potomci smo Slovenci. V Spodnjih Danjah pod Ratitovcem je menda še v tem stoletju nekaj starejših tolklo malokomu razumljivo nemško narečje.

Ker je Ratitovec odmaknjen od drugih Julijcev, je imeniten razglednik. Zaradi tega je vse leto dobro obiskan. Tik pod Gladkim vrhom stoji že omenjena Krekova koča (1642 m), ki nosi ime po dr. Janezu Evangelistu Kreku (1865–1917), teologu, politiku, pisatelju in še kaj, ki je rad zahajal na goro. Prvotno kočo so odprli l. 1925, sedanjo 29 let pozneje. Če se boste imeli kdaj priložnost posladkati z vzhajanimi »fancovti«, ki jih cvrejo tam, je nikar ne izpustite iz rok. Ugodnosti, ki jih ponuja koča, pa so najbrž tudi razlog, da večina planincev pohod konča kar na Gladkem vrhu. Bolj redki se potrudijo do najvišjega Altemavra, odmaknjeni Kosmati vrh pa ostaja za večino popolna neznanka.

Midva sva se na njem v bučanju in zavijanju vetra komaj sporazumela, da se ne bova vrnila po poti vzpona, ampak da se poskusiva prebiti na drugo stran, na preval Vratca (1511 m). Malo me je skrbelo, saj sva to pot prehodila že pred petimi leti in mi je ostala v spominu kot izredno slabo označena. A imela sva dobro vidno orientacijsko točko – Gladki vrh – in kmalu še svežo smučino, ki je vodila navzdol. V globokem snegu nama je šel sestop neprimerno bolje od nog kot vzpon.

Ko sva dosegla verjetno kolovoz (kdo ve, kaj je bilo pod snegom), je smučina zavila levo, kar se nama ni zdelo prava smer. Po domnevnem kolovozu v desno sva ujela novo smučino, ki sva ji bolj zaupala. Počasi sva se spuščala. Ko naju je od zadaj presenetil smučar, sva se najprej ustrašila, potem pa oddahnila, saj mu je bil teren domač in nama je znal razložiti, kako naj ravnava naprej. Najprej naju je opozoril na ostanke bunkerja iz znamenite Rupnikove linije, ki jih je bilo v snežni belini komaj opaziti. Levo od bunkerja se je že skorajda videl rob, pod katerim se skrivajo Vratca. Preveč lepo, da bi bilo res. Takoj je sledilo manj razveseljivo opozorilo, da so se nedavno v Vratcih prožili plazovi, in nasvet, naj raje sestopiva čez Gladki vrh. S cmokom v grlu sva ostala sama, prepuščena lastni odločitvi.

Mojco je bilo groza plazov, mene skoraj prav toliko dolgega kobacanja čez Gladki vrh. Na moje prigovarjanje je privolila, da greva do robu in tam presodiva, kako in kaj. Na robu sva bila en, dva, tri. Vratca so bila le nekaj deset metrov pod njim, a spust do njih sila strm. Ogledovala sva si sneg. Bil je trdno sprijet in tako pomrznjen, da sem se jaz bolj bal zdrsa kot plazu. Opazila sva tudi sledove dveh pohodnikov, ki sta že sestopila po strmini. To je prepričalo tudi Mojco, da je pot dovolj varna. Z obilo pazljivosti sva ji bila hitro kos.

Z Vratc sva se vrnila na Prtovč po »klasični« poti skozi dolino Razor. Pri avtu na skoraj že praznem parkirišču sva si dokončno oddahnila. Utrujena, a nadvse zadovoljna in malce tudi ponosna sama nase sva ugotavljala, da se je najin sprehod »kar nekam« spremenil v pravo zimsko (avan)turo. Tudi njena dolžina je bila prav spoštljiva – celih osem ur.

Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek