Primorci radi rečejo, da je Slavnik najvišji vrh Slovenske Istre. Kaj pa Razsušica ali Glavičorka? Kaj ni ta 55 m višja? Ali pa morda ne spada več na slovensko ozemlje, ker čez njen vrh teče meja med Slovenijo in Hrvaško? Je pa vsekakor res, da se pogledi z gozdnate Razsušice ne morejo niti približno meriti s slavniškimi. Prav zaradi odličnega razgleda je Slavnik tako zelo priljubljen med planinci.

Nanj vodi kopica markiranih poti. Najbolj obljudeni sta iz Podgorja, verjetno ker je najkrajša, in iz Prešnice, ker je del Slovenske planinske poti (Slavnik je zadnji tisočak na njeni trasi od Maribora do Ankarana). A midva sva si za izhodišče raje izbrala Hrpelje. Za tako odločitev sva imela več razlogov. Najpomembnejši je seveda bil, da poti še nisva prehodila. Drugič, predvidoma 6‒7 ur dolga tura se nama je zdela primerna za preizkus, koliko kondicije nama je pobrala zima. Poleg tega je to najstarejša markirana pot na vsem južnem Primorskem, saj jo je l. 1952 označil slikar Janez Potočnik (1892‒1983) s skupino učencev iz Hrpelj, ki jih je takrat učil likovno vzgojo. Nekaj ugleda pa poti doda še vsakoletni nočni pohod na Slavnik, ki ga ob prvi junijski polni luni že 17 let pripravljajo Hrpeljčani.

Prva uganka, ki sva jo morala rešiti, je bila, kje se pot sploh začne. Ko sva na začetku Hrpelj opazila smerokaz za Slavnik v desno, se nama je zdelo enostavno. A ko nato nisva našla nobene markacije, nama je bilo jasno, da pot ni prava. Na srečo sva vedela, da morava poiskati gostilno Na vasi. Smerokaz zanjo sva našla po glavni cesti naprej, takoj za osnovno šolo, ki nosi ime po narodnem heroju Dragomirju Benčiču – Brkinu (1911‒67). Po njem se imenuje tudi ulica, v katero je treba zaviti. Ta je po primorsko ozka in vijugasta. Za gostilno je treba spet desno, vse do konca asfalta, kjer je mogoče parkirati ob Rudetovi ledenici. To je deloma obnovljena s kamenjem obzidana luknja, v kateri so nekdaj pozimi shranjevali led iz bližnjega kala ter ga poleti vozili mesarjem in pivovarjem v Trst. Ledenica je ena od postaj pred šestimi leti odprte naravoslovno-zgodovinske učne poti po Hrpeljah in okolici.

Zavezala sva si gojzarje, si oprtala nahrbtnika in krenila po markiranem kolovozu proti jugu. Kolovoz je pravzaprav protipožarna preseka, namenjena zaustavljanju morebitnega ognja in gasilcem, da se lahko prebijejo do ogroženih krajev. Zlagoma sva se spustila na območji, ki jima domačini rečejo Vrtle in Podvrtle. Nekdaj je bil to skrbno obdelan svet; kjer niso gojili zelenjave, pa so kmetje pasli živino in pridno kosili. Danes od vsega tega ni ostalo niti sledu. Travniki so se že skoraj popolnoma zarasli, o njivah pa sploh ni ne duha ne sluha. V sodobnih časih se zelenjave pač ne splača pridelovati. Danes se splača edinole trgovati, v zadnjih letih pa niti to ne več.

Na prvem razcepu naju je kažipot usmeril desno. Kolovoz se je razširil v pravo gozdno cesto, ki se je začela blago vzpenjati na pobočje Hrpeljske gore ali ‒ po starem ‒ Mišje šoge (737 m). Nizek gabrov gozd je bil še brez listja, a tako gost, da je kvaril razgled v levo. Približno na sredini klanca se je drevje vendarle razmaknilo, da sva se lahko malce razgledala po zakraselem Matarskem podolju in flišnatih Brkinih nad njim.

Meni je budil posebno radovednost močno gozdnat hrbet, ki se je pred podoljem spuščal in dvigoval v štiri vrhove razmeroma skromne višine. Imajo kakšna imena? Kasneje sem doma pregledal vse zemljevide, kar sem jih našel, a zanesljivega odgovora nisem dobil. Poimenovanja in višine so se namreč razlikovali. Kdo ve, ali mi jih je na koncu le uspelo identificirati? V smeri proti Slavniku naj bi se nizali Jezero ali Tubeljski vrh (753 m), Špičnik (776 m), kota brez imena (760 m) in Matarski vrh (803 m).

Vrh klanca sva se rahlo spustila v gozdnato kotanjo z mogočnimi hrasti ter nekaj zasilnimi mizami in klopmi. Le malo više je pri preži, ki jo obnavljajo (600 m), označen odcep v desno za Hrpeljsko goro. Pustila sva si jo za vrnitev. Kolovoz se je zožil v stezico. Ob njej je bilo opaziti vedno več suhozidov, ki so v boljših časih razmejevali njive podoljskih kmetov. Steza se je znova priključila gozdni cesti, ki priteče iz Hrpelj po drugi strani Hrpeljske gore.

Nekaj korakov po cesti in že sva stala pred lovsko kočo Pri lipi. Njena glavna zanimivost je prav lipa, ki stoji tik vhoda v ogrado. Pred leti jo je strela razklala na tri dele, sedaj pa rastejo vsak zase kot tri samostojna drevesa. Lovci so ravno menjali azbestno streho svojega zavetišča, zato je bilo precej živahno.

Nad kočo se je cesta bolj ali manj zravnala. Območje, ki se imenuje Bukovica, se nama je zdelo posebej zanimivo. Po obeh straneh ceste so namreč najino pozornost pritegovali številni kupi kamenja, zato sva se odločila, da si jih pobliže ogledava. V preteklosti so kmetje tu gojili zelenjavo (menda predvsem zeljne sadike), pasli in kosili. Zato so skope zaplate rodovitne zemlje skrbno čistili kamenja. Tega so marsikdaj skoraj umetelno zlagali v okrogle ali pravokotne gomile, ki so jim rekli »grublje«. Še večjo etnološko vrednost imajo kamnite pastirske hišice, v katere so se zatekali ob močnejšem dežju. Objekti so tako majhni, da so pastirji lahko v njih le sedeli. Nama je levo od ceste uspelo najti dve taki zavetišči.

Sledil je še krajši vzpon, ki se je končal na sedlu med Videžem (902 m) na desni in Zdrkcem (799 m) na levi. Mojca se je nasmehnila vsakič, ko sem rekel Zdrkec. No, vodnik PZS po Slovenski Istri pa šele za ta hrib pravi, da je Špičnik. S sedla sva pred seboj prvič zagledala najin cilj. A do njega je bila še debela ura hoda.

Ko sva se spuščala po travnatem pobočju, sva zaslišala pasji lajež. Izostrila sva pogled in ob vznožju Videža opazila štiri ovčarske pse, ki so čuvali čredo koz in ovac. No, pravega čuvaja se je pravzaprav šel samo eden, drugi so se igrivo podili naokoli. Ko sva se jim približala, so se vsi razen čuvaja za vsak primer umaknili. Na dnu doline sva stopila le nekaj korakov s poti v levo, da sva se prepričala, kam vsi skupaj spadajo. Seveda: na planino Jegno (730 m). Po vseh opuščenih njivah se nama je živa planina zdela pravo razkošje. In to ne samo živa, namesto propadajoče stare staje že stoji veliko novo poslopje s sončnimi celicami na strehi.

Pot na Slavnik se planini ogne in zavije desno na pobočje Žbevnice ali Zbelunce (864 m). Pozoren pohodnik bo nad potjo opazil katastrski mejni kamen iz avstro-ogrskih časov. Malo pod njim sva srečala prvega planinca, natančneje planinko, ta dan. Čeprav je postajala pot vedno bolj strma, se je tudi vrhu Žbevnice izognila. Ko pride iz gozda na travnik, se stakne s Slovensko planinsko potjo, ki priteče z desne iz Prešnice. Pod Grmado (1001 m) družno pripeljeta na gozdno cesto, ki je tista, za katero sva na začetku Hrpelj opazila smerokaz za Slavnik. Po cesti sva se le še sprehodila do Tumove koče (1018 m) tik pod vrhom najinega cilja.

Kočo so v dveh letih zgradili koprski planinci in jo slovesno odprli 7. 7. 1957. Poimenovali so jo po dr. Henriku Tumi (1858‒1935). Čeprav po rodu Ljubljančan, je večino svojega življenja preživel na Primorskem, najdlje v Gorici. Seveda je bil velik ljubitelj gora in je precej časa posvečal raziskovanju gorskih imen. Imenoslovje Julijskih Alp (1929) je sploh njegovo najbolj znano knjižno delo.

Okrog koče se je v toplem sončku kar trlo planincev. Slišati je bilo tudi italijansko in hrvaško besedo. Ko sva vstopila v kočo, da bi si privoščila zasluženo malico, pa se nama je povesil nos. Notri je bila taka gneča, da se je vrsta za naročila vlekla že od vrat. Vseeno sva potrpežljivo počakala. Mojca je naročila divjačinski golaž z njoki, jaz »prazno« joto. Nisva bila zadovoljna: glavna sestavina obeh jedi je bila voda. Spet sem dobil priložnost za pametovanje, kako v primorskih hribih nisem še nikoli dobro jedel. Iz izkušenj bi rekel, da na Primorskem celo najbolj odročne vasice premorejo gostilno z najmanj spodobno kuhinjo. Kaj je torej narobe z njihovimi planinskimi postojankami? Ali Primorci najslabše kuharje naženejo v hribe?

Po malici sva se še razgledala z vrha Slavnika. Največ mrča je bilo v smeri morja. Lepše so se videli Julijci s Triglavom na čelu, na severovzhodu je izstopal še vedno beli Snežnik, med istrskimi vrhovi seveda Učka.

Ko sva se naužila tudi razgledov, sva krenila nazaj v dolino. Tokrat nisva šla po cesti, ampak kar počez po senožetih čez Cigana (988 m) na Grmado. Na njej stoji kot nekakšen sodoben bunker protipožarna opazovalnica.

Sestop sva nadaljevala po že znani poti do koče Pri lipi oz. do tja, kjer se pod njo z gozdne ceste odcepi steza proti Hrpeljam. Zdaj nisva zavila nanjo, temveč sva zakoračila kar po cesti. Samo nekaj minut naprej sva že zagledala kažipot, ki vabi desno na Hrpeljsko goro. V 10 minutah sva stala na njenem vrhu. Primorski vrhovi so običajno zaobljeni in travnati ali našpičeni in kamniti. Hrpeljskega bi lahko uvrstil med slednje. Tako ni čudno, da se je v preteklosti med ljudmi spletla legenda, da so to ostanki utrdbe razbojnika, znanega pod imenom Dobrila tat. Bil naj bi nekakšen Robin Hood, ki je jemal pokvarjenim bogatinom in dajal revežem. Ko je umrl, naj bi njegov grad kar čez noč izginil. Še vedno pa bi morali biti nekje zakopani njegovi zakladi.

S Hrpeljske gore sva se spustila na drugo stran, proti vzhodu. Ta pot je vsaj sprva mnogo bolj kamnita in strma kot tista, po kateri sva se vzpela. Na kakšnem mestu je videti prav alpska. Na že znano pot sva se vrnila pri prej omenjeni lovski preži. Do avta sva nato potrebovala še dobre pol ure.

Ko sva se odločala za ta pohod, sva bila tudi radovedna, kako razkošno je primorsko rastlinstvo pričakalo pomlad. V tem pogledu so se najbolj izkazale trobentice, ki so se ponekod razrasle v prava rumena polja. Zelo pridno so v trobentarskemu ritmu kimali pravi (mali) zvončki. Sicer pa najbolje, da kar naštejem (po abecedi, da ne bo ljubosumja), kaj vse sva še videla cveteti: beli žafran, deveterolistno konopnico, istrski teloh, jetrnik, lapuh, navadni volčin, pomladanski žafran, rumeni dren in vijolico. Na glavne primorske »zvezdnike« ‒ peruniko, potoniko in zlati koren – bo treba še počakati, kakšen mesec najbrž.

Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek