Hribovje zavzema velik jugovzhodni del grofije Down in ob prijaznem vremenu se njegova granitna silhueta vidi celo iz Belfasta. Irci o njem radi govorijo kot o čarobni pokrajini: nežno zaobljeni hribi (skalovja je le za vzorec), na pobočjih katerih se skladno z letnimi časi menjava paleta zelenih, rumenih, rjavih in vijoličnih odtenkov, ob vznožju brez reda razmetane belo oprane hiške, vse skupaj pa uokvirjeno med sinje nebo in zamolklo temino Atlantika.

Kdo ve, ali je pokrajino še globlje v srca Ircev zasadila pesem The Mountains Of Mourne ali pa je bilo obratno? Pravi avtor te sicer ponarodele pesmice je legendarni irski pevec (William) Percy French (1854–1920). V njej skozi oči mladega Irca s trebuhom za kruhom v Londonu piše dragi domov in v pismu hudomušno popisuje varljive dražesti velemesta, ob katerih on hrepeni po preprosti lepoti rodne dežele.
Naj londonske frajle te nič ne skrbé,
njih stas je varljiv, saj v korzetih trpé,
tem rožnatim ustnam, belini polti
po moji presoji verjeti pač ni:
pri vrtnici taki kdor nektar bi pil,
vso barvo na svoje bi ustne dobil.
Zato, divja roža, počakam ne té,
ki raseš, kjer Mourne se spušča v morjé.

Južni del hribovja je bil stoletja tako rekoč odrezan od preostalega otoka, saj je bila obalna cesta zgrajena šele v začetku 19. stoletja. Dotlej so bili ti kraji dostopni samo peš ali z ladjo, kar je odpiralo neslutene možnosti zaslužka predrznim tihotapcem. V 18. stoletju je bilo posebej donosno tihotapljenje francoskega konjaka. Ob irskem odnosu do alkohola ni čudno, da se je iz tistih časov ohranila pohodniška pešpot, imenovana po tej žlahtni pijači, in je tudi ena bolj priljubljenih.

Midva sva si za svoj mournski cilj izbrala najvišji vrh Severne Irske – 853 m visoki Slieve Donard. Morda se zdi Slovencu to komaj omembe vreden kucelj, vendar gre upoštevati, da se je treba nanj povzpeti tako rekoč od morske gladine, torej premagati prav vseh 853 m višine. Za boljšo predstavo: to je skoraj nekaj takega, kot če bi šli s Planine pod Golico na vrh Golice.

Od Newcastla ...
Najbolj priročno izhodišče za vzpon na Slieve Donard je obmorsko letovišče Newcastle (An Caisleán Nua), saj leži tik pod njegovim severnim pobočjem. Mestece je posebej čislano med golfisti. Njegovo igrišče za golf se na vseh mogočih lestvicah redno uvršča prav v vrh najboljših zunaj ZDA, tamkajšnji Royal County Down Golf Club pa bo prihodnje leto praznoval častitljivih 125 let delovanja. Zdi se mi, da sva midva, ki naju golf ne zanima, njegovo slavo še najbolj občutila pri plačilu prenočišča.

Ko sva se spravljala v posteljo izbranega penziona, so po šipah tolkle debele dežne kaplje. V stiskanju pesti za lepo vreme je trajalo kar nekaj časa, da sem zaspal. Zgodaj sva se prebudila v prelepo umito jutro. Hitro na zajtrk, smuk v že pripravljene gojzarje in pot pod noge.

Skoraj v središču mesta je veliko parkirišče ob Donardovem parku. Da, v Newcastlu se skoraj vse imenuje po svetem Donardu oziroma Domangardu. Tudi Slieve Donard ne pomeni nič drugega kot Donardova gora. Donard je bil menda učenec svetega Patrika, ki mu je med drugim naročil, naj čuva te kraje. Zato naj bi si na hribu poiskal puščavniško zavetišče, od koder je imel razgled na vse strani. Prej, še v poganskih časih, so hrib imenovali Sliabh Slainge po sinu mitskega keltskega poglavarja.

Donardov gozd
Vzpon se začne na koncu parkirišča, kjer naju je lesena tabla opomnila, da vstopava v Donardov gozd. Irska se nikoli ni mogla hvaliti z gozdnim bogastvom. Celo v najboljših časih je gozd prekrival samo osmino otoka. Tako je večina današnjih gozdov potomcev pred dobrimi 200 leti umetno nasajenih dreves. V prehodu 18. v 19. st. je bilo namreč sila moderno, da so velikaši svoja podeželska posestva zaščitili in okrasili z listavci, kot so jesen, hrast in platana. V sodobnejših časih so jih iz praktičnih razlogov bolj ali manj izpodrinili hitrorastoči iglavci, kot sta macesen in jelka. In taka je bila tudi usoda Donardovega gozda, ki ga je osnovala grofovska družina Annesley.

Koreninasta pot teče ob orografsko levem bregu Glen River, ki sva jo slišala živahno poskakovati nekje za grmovjem. Rečica v gozdu naredi tudi nekaj manjših slapov, a večine s poti ni videti. V spodnjem delu je njeno stanje nenavadno spremenljivo: od skoraj s kamni tlakovane ceste do ozke stezice, ki ji je na spolzkih skalah teže slediti. Ker poleg tega po irski navadi ni označena, je dobro vedeti, da je treba pri prvem in drugem mostu Glen River prečkati, pri tretjem pa ostati na istem bregu. Zgodovinsko je od mostov omembe vreden le prvi, ki so ga l. 1835 zgradili Annesleyji; zgornja dva sta nezanimiva sodobna betonska stvora.

Angleška družina Annesley je prvo posest na območju Mourna kupila l. 1741. V naslednjih desetletjih jo je postopoma širila. Svoj dvorec je sicer imela v bližnjem Castlewellanu (Caisleán Uidhilín), l. 1830 pa si je zgradila še obmorsko rezidenco v Newcastlu. Nadela ji je skromno ime Donardova koča, ki se je slabo ujemalo z razkošnim dvonadstropnim poslopjem. V 20. st. so ga Annesleyji nehali uporabljati. V njem se je nato zvrstilo več najemnikov, a za poslopje ni skrbel nihče. Tako je l. 1966 dočakalo žalostni konec. Omenjeni most je danes le skromen pričevalec nekdanjega annesleyjskega bogastva.

Prelep razgled
Ko se je po slabe tričetrt ure hoje pot izvila iz gozda, sva pred seboj zagledala cilj, čeprav ne čisto do vrha, levo onstran Glen River pa obnovljeno ledenico, še en objekt, ki je nekdaj pripadal Donardovi koči. Ledenica je iz kamnov sezidano poslopje v obliki narobe obrnjenega stožca z obokano streho na vrhu. Večji del stožca je vkopan globoko v zemljo in je bil na debelo napolnjen s plastmi ledu. Voda od stopljenega ledu je na dnu odtekala v reko, na vrhu pa so pod oboki v mrzlem zraku visele košare z mesom, sadjem in drugimi pokvarljivimi živili.

Na planem sva se mora odreči prijetni senci, so se nama pa zato odpirali toliko lepši pogledi. Oči so posebej razveseljevala polja resja, ki so se širila vse naokrog. Zato nama je večkrat zastal korak, tako da so naju prehitevale množice pohodnikov, ki so očitno želeli izkoristiti sončno nedeljo. Veliko je bilo tudi takih, ki so se že vračali z vrha, med njimi so prevladovali tekači. Pot je za tek prav primerna, saj je odlično vzdrževana. L. 1991 je veliko območje Mourna, z obema najvišjima vrhovoma vred, kupil National Trust, dobrodelna družba, ki v Angliji, Walesu in na Severnem Irskem bdi nad številnimi zgodovinskimi in naravnimi spomeniki. Za pot na Slieve Donard skrbi zgledno.

Više je pot končno zapustila Glen River in se v širokem levem ovinku četrt ure nad ledenico povzpela na sedlo med Slieve Donardom na levi in Slieve Commedaghom, s 765 m drugim najvišjim severnoirskim vrhom, na desni. Na sedlu se je povprek pred naju postavil visok suhozid, ki je bil na obe strani videti brez konca in kraja. To je 35 km dolg Mournski zid, ki se razteza kar prek 15 vrhov. Celih 18 let (1904–22) ga je gradila družba Belfast City and District Water Commissioners, zato da je živini preprečila dostop do 36 km² velikega območja z vodnim zbiralnikom, iz katerega se še danes oskrbuje s pitno vodo glavno mesto in še kdo.

Proti vrhu
Na sedlu je zapihal mrzel veter. Seveda, to ni le prehod za ljudi in živali, temveč tudi za veter. Nisva si belila glave z njim, pač pa naju je malce zaskrbelo, ker si je Slieve Donard medtem potegnil oblačno kapo čez ušesa. Pa tako čeden je bil zjutraj gologlav. Vzpon nanj je resda samo malce bolj pošten sprehod, a v slabem vremenu utegne postati tudi neprijazen. Pred sedmimi leti je na njem človeka ubila strela, davnega l. 1826 pa sta v snežnem metežu pri sestopu umrla dva geodeta.

Odgnala sva črne misli in se pognala proti vrhu. Ves čas sva se držala Mournskega zidu, ki nama je dajal zavetje pred vetrom. Odlično, človek lahko hodi po eni ali po drugi strani zidu, odvisno od kod pač piha. To je najbolj strm del poti, vendar nama ni vzel niti pol ure. Malo pred poldnevom sva tako zadovoljna stala vrh Slieve Donarda.

Na vrhu se Mournski zid prelomi v desno in se spusti proti Bloody Bridge River. Na vogalu stojijo manjši kamnit stolp in lesene stopnice, ki pohodnikom omogočajo, da zid prekoračijo. A če to storijo, se skoraj zaletijo v tablico z napisom: Prehod se kaznuje. Tik ob stolpu stoji t. i. Veliki možic, ki pa ni možic v našem pomenu besede, ampak neprimerno večji kup kamenja. 200 m v smeri Newcastla je še Manjši možic. Po legendi naj bi v prvem sveti Donard prebival, v drugega pa naj bi hodil molit. Arheologi pravijo, da sta oba prazgodovinska grobova.

Ker v razgledu zaradi nenehnega preletavanja meglic nisva mogla uživati, sva se po kratkem počitku napotila navzdol. Medtem ko so se mnogi še vzpenjali, sva sestopila po poti vzpona. Za zelo prijetno turico sva si vzela slabih pet ur.

V mestu sva mimogrede pokosila in se v penzionu na hitro oprhala, potem pa sedla v avto in se po obalni cesti odpeljala proti jugu. 11 km iz Newcastla naju je rjav kažipot za Silent Valley usmeril desno v notranjost. Do cilja sva morala premagati še dobrih 8 km obupno ozke ceste, na kateri sem ves čas trepetal, kdaj nama bo kdo prehitro pripeljal nasproti. Vožnja se je srečno končala.

Silent Valley
Silent Valley je območje velikega zbiralnega jezera, ki je nastalo sredi Mournskega hribovja z zajezitvijo reke Kilkeel. Razcvet ladjedelništva, tekstilne in tobačne industrije je v Belfast privabljal vedno nove in nove delavce. L. 1807 na primer je mesto štelo 22.000 prebivalcev, samo 80 let kasneje že 270.000. Pridne roke pa so prinesle tudi žejna usta. Ker je mestu začelo primanjkovati pitne vode, je domači inženir Luke Livingstone Macassey (1843–1908) dobil l. 1891 nalogo, da poišče njen nov vir. Zaradi izredne čistosti vode in primerne količine padavin je izbral reko Kilkeel.
Jez na njej so začeli graditi l. 1923, takoj po dokončanju Mournskega zidu. Okoli tisoč mož je jez gradilo okroglo desetletje, osem jih je pri tem izgubilo življenje. 19 let kasneje so v jezero po 3,6 km dolgem podzemnem kanalu speljali še vodo iz sosednje Annalong River. A žeja tudi s tem ni bila pogašena. L. 1957 so samo 5 km više na Kilkeeli zgradili še en jez in nastalo je jezero Ben Crom. Tudi ta gradnja je terjala človeško življenje.

Dve uri sva pohajkovala po okoliških sprehajalnih poteh, se z malim avtobusom zapeljala do zgornjega jezera in se sprehodila po obeh jezovih. Ko sva še prihajala tja, sem se bal, kakšno grdo rano je človekov poseg naredil mournskim lepotam, a sploh ni tako hudo. Še posebej objekti v Silent Valley so lepo zatravljeni in zgrajeni iz lokalnega granita, ki se dobro zlije s pokrajino.

Leprehan
Dan sva zaključila po navodilih Colma, gospodarja najinega penziona v Newcastlu. Colm je sila ustrežljiv možak, ki skuša gosta opozoriti na vse, kar bi ga utegnilo zanimati. Morda še malce več. Vsakič, ko sva šla mimo vrat njihovega stanovanja, naju je pričakal z novo knjigo, prospektom ali zgolj predlogom za izlet. Tako nama je na računalniku izdelal tudi zelo podroben zemljevid za obisk še enega podobnega jezera – Spelga.

Ker se je bilo mogoče vrniti v Newcastle brez večje zastranitve tudi mimo njega, sva ga, čeprav nejeverna, poiskala. Po Colmovem zemljevidu sva se zapeljala mimo jezu in kakih sto metrov za njim zavila ostro levo. Kratka cesta se je spustila do zaklenjenih vrat, ki so preprečevala dostop do dvorišča vzdrževalne službe ali nečesa podobnega. Pred vrati sem avto ugasnil, prestavil sklopko v prosti tek in stopil z zavore. Nič. Spet sem vžgal avto, ga premaknil za meter ali dva nazaj in ponovil vajo.
In glej: vozilo se je nenadoma začelo samo od sebe pomikati vzvratno po klancu navzgor. Osupla sva se spogledala. Po kakih desetih metrih se je ustavilo. Hotel sem še enkrat preveriti, ali je res, kar sva pravkar doživela. A v vzvratnem ogledalu sem opazil, da za nama čakata še dva avta, ki si očitno želita iste izkušnje. Zato sem počasi odpeljal. Vse do Newcastla sva zgovorno molčala.

V penzionu naju je Colm že težko pričakoval in naju nemudoma pobaral, kako sva preživela dan. Z najinimi dosežki je bil očitno zadovoljen. Najbolj smo se seveda razgovorili o nenavadnem doživetju ob jezeru Spelga. Nekaj smo ugibali o magnetnih silah pa o silah, ki naj bi jih oddajala za jezom nakopičena voda. Prazne besede. Zato je Colm sklenil razpravo s kratkim: "Leprehan," in se samo še namuznil.