V mlajših letih so naju na potepanjih po svetu privlačile predvsem stvaritve človeškega uma in človeških rok. Z leti se je - iz meni neznanih razlogov - najino zanimanje korenito spremenilo: zdaj naju najlaže in najbolj globoko navduši lepa narava. Verjamem, da se bo, ko bo telo opešalo, zgodil ponoven zasuk, takrat nazaj k muzejem, a za zdaj je pač tako.

Glede severnoirske narave tako rekoč vsa turistična literatura zatrjuje, da sta obvezna obiska Velikanovega nasipa in hribovja Mourne. Kar se mora, ni težko, pravijo, in sva šla.

53 kilometrov dolga obalna pot
Ob severni obali grofije Antrim je med Ballycastlom (Baile an Chaistil) in Portstewartom (Port Stíobhaird) speljana priljubljena obalna pešpot. Dolga je 53 km, tako da povprečen hodec zanjo potrebuje dva do tri dni, odvisno, koliko ga zadržijo obpotne zanimivosti. Vsi, ki so jo prehodili, poročajo, da je njen najlepši del med Carrick-a-Redom in Velikanovim nasipom. To pomeni približno 17 km nezahtevne hoje, kar se mi je zdelo kot nalašč za najin počitniški načrt.

Po krepkem irskem zajtrku sva že pred deveto zjutraj ustavila avto na parkirišču za Carrick-a-Rede (več o njem ob koncu), ki sicer začne obiskovalce sprejemati šele uro pozneje. Tako sva se lahko v miru pripravila na pohod. Med preobuvanjem pa se je že pripeljala prva uslužbenka, ki naju je z zanimanjem opazovala od daleč. Med sklanjanjem k tlom sem presenečen opazil, da ima najin najeti avto pnevmatike, narejene v Sloveniji.

Pot se začne na koncu parkirišča. Prvi "ah" nama je izvabil že pogled iznad parkirišča čez glavo Larrybane na skalni Sheep Island, dober streljaj od obale. Po potki skozi sveže zeleno travo nama je naproti prišel par domačinov s plašnim psom, ki se je komaj upal mimo naju. Prijazen pozdrav in nekaj navdušenih besed o nedeljskem soncu. Sprehajalci so prišli iz bližnje vasice Ballintoy (Baile an Tuaighe), proti kateri sva se morala v notranjost usmeriti tudi midva.
Iz daljave nama je pot kazala snežno bela protestantska župna cerkev. Pred njo sva stopila na asfaltno cesto in po njej desno navzdol odvijugala v vaško pristanišče. Kakšen ljubek prizor: majhno pristanišče kot s turistične razglednice. V morju se je pozibavalo nekaj ribiških bolj čolnov kot ladjic, na kopnem pa je nad njimi bdelo mrko obzidje velikanske odslužene peči za žganje apna z začetka 18. stoletja. Za pristaniščem je obala načipkana s številnimi dragami, slikovitimi čermi in vetrovnimi otočki, s katerih so odmevali kriki galebov in drugih morskih ptic. Tako naslednji kilometer kar nisva mogla pospraviti fotoaparatov.

Neprijetno presenečenje
Ko sva ta kilometer vendarle prehodila, se je pred nama razprl prostrani White Park Bay, po katerega celotni dolžini se v nežnem loku vleče 2 km dolga plaža zlate mivke. Imela sva srečo, da sva se lahko sprehodila po njej, saj ob plimi morje plažo zalije in jo je treba obhoditi po cesti. Kljub lepemu dnevu sva sonca željne lahko preštela na prste ene same roke. Približno na polovici je pogled na sipine popestrilo nekaj od slane vode in vetra razbrazdanih balvanov.
Začela sva se spraševati, kaj se bo zgodilo na koncu, saj je bilo od daleč videti, kot da se obala konča z neprehodnimi pečinami, ob katere buta morje. A sva se zmotila. Tam je bilo dovolj prostora celo za čredico krav, ki so prišle prežvekovat zajtrk na mehko postlano ležišče s pogledom na morje. Zaradi živine so mnogi predeli obale ograjeni, prehode pa omogočajo posebej za to postavljene lesene stopnice.

Pač pa naju je čakalo neprijetno presenečenje onstran skal, kjer so stale prve hiške vasice Portbraddon (Port Bradán). Tabla naju je opozorila, da je zaradi zemeljskih plazov nadaljevanje poti za več mesecev zaprto. Da, tudi Irci so imeli letos izjemno hudo zimo. Ni bilo druge, kot da sva vas obhodila po dolgočasnih in kar prometnih cestah A2 in B146.
Na obalo sva se vrnila toliko zahodneje, da sva žal preskočila del poti, ki vodi skozi naravni predor v skali, a še ujela izliv Feigh Burna v morje v nizkem slapiču in kratkih kaskadah prek temnorjavega bazalta, ki je tu zamenjal dotedanji beli apnenec.

Četrt ure pozneje sva pred seboj zagledala ruševine Dunseveriškega gradu iz 16. stoletja. Od zgradbe je ostalo le nekaj skromnih kamnov vhodne lože, je pa toliko privlačnejša njena lokacija - ozek travnat jezik, ki se izteza globoko v morje. Za Irce je to pomemben kraj. Tu so namreč živeli nekateri njihovi napol mitični kralji, med njimi Fergus Veliki, ki je v 5. stpletju razširil svojo posest na Škotsko. Ko mu je brat posodil "kamen usode", ob katerem so ustoličevali irske velike kralje, naj bi ga ta odpeljal na Škotsko prav iz Dunsevericka (Dún Sobhairce). Na z mizami in klopmi skrbno urejenem počivališču ob grajskem parkirišču sva si privoščila skromno kosilo iz nahrbtnika. Mimo je prikorakal mlad par, ki se je po pozdravu v angleščini hitro izdal za Slovenca. Do cilja smo nato še nekajkrat trčili drug ob drugega.

Ploha, seveda
Za Dunseverickom se je promet na poti zgostil. Očitno se večina pohodnikov odloči, da je slabih 8 km dolgi odsek od gradu do Velikanovega nasipa dovoljšen zalogaj za njihove noge. Za Port Moonom, v katerem se globoko spodaj beli zaradi pomanjkanja rib v prenočišča preurejena ribiška hišica, vodi dobršen del poti po klifih mogočne glave Benbane. Na njej doseže svojo najvišjo (ok. 100 m) in najbolj severno točko, kar je hkrati tudi najbolj severna točka irskega kopna sploh.
Mesto zaznamuje preprosta lesena klopca, ki ji pravijo Hamiltonov sedež. William Hamilton (1757–97) je bil irski duhovnik in ljubiteljski geolog, ki je objavil enega prvih geoloških opisov Velikanovega nasipa in bil eden prvih zagovornikov njegovega vulkanskega izvora.

Za njim se začenja območje, ki je od l. 1986 pod Unescovo zaščito. Kaj bi človek na Irskem lahko tik pred glavnim ciljem pričakoval drugega kot ploho? Kot je navada v teh krajih, se je ulilo tako na hitro, da nama je še komaj za silo suhima uspela nase navleči pelerini. Čeprav se je kot iz škafa zlivalo le kake pol ure, najini gojzarji niso zdržali. Pogumno sva cmokaje in težkih čevljev nadaljevala pot. Večina drugih pohodnikov je bila opremljena še mnogo slabše, vendar se zaradi tega ni nihče vznemirjal.
A naša ploha ni bila nič v primerjavi z ujmo, ki je l. 1588 prav na čereh pod nami razbila špansko vojaško galejo La Girono. V nesreči je umrlo okoli 1300 ljudi, samo devet se jih je rešilo. Podobna usoda je takrat doletela še dva ducata drugih ladij iz slavne španske "nepremagljive flote". Gironine zaklade so potapljači našli šele 380 let pozneje in jih je zdaj del na ogled v Ulstrskem muzeju v Belfastu. Je ob tem prišel komu na misel "nepotopljivi" Titanik? Tega pa so v takrat močno ladjedelniškem Belfastu zgradili.

Velikanov nasip
Dež je medtem prenehal in s slikovitega razgledišča Vrh dimnikov sva pod seboj opazila prve ljudi, ki so raziskovali širše območje Velikanovega nasipa. Midva sva se k njemu spustila malo naprej po 162 strmih Pastirjevih stopnicah. Ko pride človek na obalo, je smotrno zaviti najprej desno in si v prepadni steni pečine ogledati osupljivo skupino bazaltnih stebrov, ki spominjajo na cevi ogromnih orgel. Tako se tvorba tudi imenuje. Nato se je treba vrniti in kreniti na drugo stran, kjer je samo še nekaj deset metrov do Velikanovega nasipa.

To je gmota okoli 40 tisoč skoraj povsem pravilnih bazaltnih prizem, tesno prilegajočih se ena drugi. Velika večina jih je šesterokotnih. Najvišje dosežejo celo 12 m. Podoba je tako neverjetna, da si v starih časih ljudje preprosto niso mogli misliti, da bi to lahko bilo delo narave. Tako je nastala legenda o keltskem velikanu Fionnu mac Cumhaillu, ki ga je škotski Benandonner izzval na dvoboj. Zato je Fionn zgradil nasip čez Severni kanal, ko pa je na oni strani zagledal mnogo večjega Benandonnerja, je pobegnil domov. Doma ga je žena Una preoblekla v dojenčka in ga položila v zibelko. Ko ga je Benandonner, ki ga je zasledoval, videl, je presodil, da mora biti njegov oče velikan nad velikani. Zdaj je pobegnil on in za seboj porušil nasip.
Znanstveniki pa razlagajo, da je nasip nastal pred 50–60 milijoni let, ko je stopljeni bazalt prodiral v kredasto podlago. Ker se je lava hitro ohlajala, je prišlo do krčenja in pokanja kot pri sušenju blata. Pojav se je širil v globino in nastali so nekakšni večkotni bazaltni stebri.

Od nasipa se lahko s plačljivim avtobusom odpeljemo ali (zastonj) sprehodimo do kak kilometer oddaljenega novega središča za obiskovalce (staro je pred 13 leti pogorelo). V njem se je mogoče podrobneje seznaniti z vsem, povezanim z nasipom, a največ prostora vendarle zasedata spominkarna in restavracija. Midva sva se želela le osvežiti v slednji, a ko sva izvedela, da morava za to plačati vstopnino, sva se pijači odpovedala.

Carrick-a-Rede
Od Velikanovega nasipa sva se k najinemu avtu vrnila z avtobusom, ki ima postajališče nedaleč od središča za obiskovalce. Urnik voženj najdete na samem postajališču, še zanesljiveje pa je, če se oglasite v bližnjem turističnem uradu. Ko sva izstopila iz avtobusa, ki ustavi prav na parkirišču za Carrick-a-Rede, naju je prikupna mladenka pred tamkajšnjim informacijskim kioskom še posebej prijazno pozdravila. Rahlo začudena sva ji vrnila pozdrav in nasmeh. Ker je spet začelo deževati, sva sedla v avto, kjer sva končno spet spravila najine noge v suha obuvala in se okrepčala. Za vse skupaj sva porabila ravno prav časa, da se je po dobri irski navadi sonce vrnilo na nebo. Pa pojdiva pogledat še Carrick-a-Rede.

Tako se imenuje otoček, kak kilometer oddaljen na vzhodno stran od parkirišča. Njegovo ime v gelščini pomeni nekaj takega kot skala na poti, pri čemer je s potjo mišljeno morje, po katerem potujejo lososi na žalostni kraj svoje drstitve. Še ne dolgo tega so ribiči tam obešali mreže, v katere so se parjenja željne ribe lovile. Rib je zmanjkalo, namesto njih pa so prišli turisti. Ti v dolgih vrstah koračijo na otok po 20 m dolgi viseči brvi iz vrvi, ki 30 m nad morjem premošča razpoko med kopnim in otokom. In so za to seveda pripravljeni celo plačati.

Obiskovalce spuščajo na brv nekaj časa z ene, potem z druge strani. Ko sva se vračala, se je kolona ustavila ravno pri naju. Ustavila jo je že omenjena mladenka, ki se je medtem iz informacijskega kioska preselila k prehodu. Tokrat je spregovorila: "Zjutraj sem vaju videla, kako se odpravljata na pohod proti Velikanovemu nasipu. Kako vama je bila pot všeč? Čisto nekaj drugega kot tole tukaj, kaj?"
Navdušeno sva ji hitela pripovedovati, kako naju je očarala slikovita obala, da pa je bila pri nasipu gneča odločno prevelika. Le kakšne ovce smo turisti, da smo pripravljeni plačati in čakati v dolgi vrsti na nekaj korakov po majavem mostičku, se prerivati po kamnih Velikanovega nasipa za čim boljši položaj za fotografiranje, večinoma pa ostajamo ravnodušni do čudes, ki jih narava ponuja zgolj za nekaj kapelj prelitega znoja.
Jani Luštrek
Fotografije: Mojca in Jani Luštrek